+Idejo, da v pozni jeseni obiščeva Kras, je dala moja Urša že na pomlad, ko sva se potikali in raziskovali okolico Volčjega grada. Predvsem sva imeli v mislih čas, ko bo začel v vseh barvah žareti ruj. Čeprav tudi Gorenjci lahko kaj povemo in pokažemo o lepi barviti jeseni, a ruja pri nas ni in ker Kras ni daleč, je treba vzeti pot pod noge in to čudo videti od blizu. 
Prvotno sva imeli v načrtu, da si bova za Kras vzeli vsaj dva dneva in ga prečesali po dolgem in po čez. Predvideno je bilo tudi nekaj dnevno bivanje ob morju in ob povratku še ogled Krasa. Pa so se stvari malo zasukale. Toplo, sončno vreme, s skoraj poletnimi temperaturami naju je za dva dni dlje zadržalo ob morju. Težko se je v tem času odpovedati kopanju v morju. Torej za Kras je ostal samo en dan, to je bil dan, ko sva se vračali z oddiha ob morju. Do dobra sva se "pogreli" ob morju, ko sva šli na pot je bilo pa vroče, soparno, brez vetra in temperatura se je zelo bližala 30 stopinjam. Od tega kako bo naju v Volčjem gradu pričakalo morje rdeče barve, ni bilo nič. Debela griža in njeni veliki kupi kamenja niso ponujali tistega, na kar sva računali; ruj in še en krat ruj. Hoja po potkah, ki so obdane s kamenjem je bila zaradi vročine utrujajoča in motivacija za fotografiranje na nuli. Imeli sva še rezervni načrt - Pliskavica. Zakaj Pliskavica? Tam je hostel in zanimiv opis kraja. Hostel bi prišel v poštev le, če bi na Krasu ostali več kot en dan, da pa spoznava še nov kraj, ob že tako slabem vedenju o Krasu, je pa zanimivo.
Pliskovica je naselje v Občini Sežana. Pliska pravijo drobni ptičici, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje. Njen živahen značaj je bil verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi pred stoletji prvi naselili te kraje, enako živahne ovce in koze imenovali Pliska. Toliko o izvoru imena Pliskavica, to je vas v osrednjem Krasu, nekako na polovici poti med Dutovljam in Komnom. leži na manjši vzpetini, ki jo vse naokrog obdajajo vinogradi in kamnite ograde, v katerih je bila v preteklosti obdelovalna zemlja, sedaj pa jih zarašča drevje in grmovnice. Med njimi tudi tista živih barv, ki ji pravijo ruj. Že ko se voziva po Komenskem Krasu proti Pliskavici, je ob cesti barvitost drevja vse bolj in bolj pisanih barv. Pa rečem šoferki; "a ustaviš, da naredim kakšno fotko?" Dobim odgovor; "Nemogoče, ni prostora za ustavljanje in promet je gost!" In greva dalje. Čakam na "mogoče", ki pride malo pred naseljem. Nisva zavili po Pliskini poti (2 uri), ampak kar tako malo povprek in sem ter tja. Bilo je kaj videti in objektiv tudi ni počival. Ruj v vseh odtenkih rdeče nama je na obraz narisal nasmeh in vročina kar na enkrat ni bila več moteč element.

.

Oktober je, druga polovica meseca in z mojo Uršo se odpravljava na krajši oddih ob morju.Poraja se vprašanje kako bo z vremenom, bo lepo in vsaj malo topleje kot na Gorenjskem, bo primerno za sprehode ob morju in morda tudi kam drugam v notranjost Istre. To je bilo predvsem moje razmišljanje in temu primerno sem tudi napolnila torbo z oblačili, največ z toplimi oblačili, ki so primerna za  jesenski čas ( dolg rokav), čisto po naključju sta v torbi pristali dve majici s kratkimi rokavi. Pa še dobro, da sta. Že ob prihodu je bilo lepo sončno vreme, ki se je v vseh dneh nadaljevalo v prav poletne temperature. Temperatura morja je bila vsak dan za kakšno stopinjo višja in zadnje dni pristala pri 21 stopinjah, kar je Uršo predramilo in je kopanje vzela zares. Drugo vprašanje kaj bova med oddihom počeli, ni rabil odgovora. Že doma sva bili enotni, da vsak dan narediva izlet v bližnjo, pa tudi malo bolj oddaljeno okolico, da spoznava kraje in lepote tega predela naše dežele. Seznam krajev, ki se jih želiva ogledati je bil kar dolg, nekaj je bilo vmes tudi rezervnih krajev.
Urnik za vse dneve je bil zapolnjen. Tudi realiziran, vsak dan sva se po zajtrku odpravili na pohod. Vsak dan doživeli kaj 
 lepega in zanimivega. Kot za češnjo na torti pa sva za zadnji dan oddiha šparali ogled Rilkejeve pešpoti v Sesljanu. Urša je malo brskala po svojem spominu,ki ni bil čisto jasen, vedela je le to, da je v preteklosti že enkrat prehodila pot, ki ji je bila všeč in da bi se še kdaj rada vrnila tja. Vedela je,da je tam nekje za Trstom, na kraškem robu. Google zna vse, google vidi vse! Kmalu je bila luknja v spominu zakrpana in načrt izdelan. Naprej kako priti do tja. Brez GPS ne bi šlo, saj labirint cest in avtocest nad Trstom še ta ni povsem obvladal. Nato pa še kako in kje poteka ta znana pešpot od Sesljana do Devina. Za mene je bilo to nekaj novega, neznanega in takoj sem bila "za". Pod vprašajem je bilo samo moje počutje, kajti prav ta dan so bile napovedane povsem poletne temperature, termometer je kar lezel proti 25 stopinjam, hoja po razgretem krasu pa za mojo astmo ni najboljša izbira. Sprej v torbo in gremo.
Vzdolž roba prepadnih sten in ostankov vojaških postojank, med novim Devinskim gradom in Sesljanskim zalivom, je speljana Rilkejeva pešpot, ki je bila odprta leta 1987. S pešpoti se odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv, od izliva Soče do Savudrije na Hrvaškem . Pot je poimenovana po znanem avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je del življenja preživel v Devinskem gradu. O Devinskem gradu so pisali tudi slovenski književniki in sicer Aškerc, Jurčič Gregorčič, Bevk
Najslikovitejši del obale se razprostira med Devinom na zahodu in Sesljanom na vzhodu. Le na tem odseku se strme apnenčaste stene spuščajo neposredno v morje, zato lahko govorimo o edinem apnenčevem klifu na slovenskem etničnem ozemlju. Ker je na tem mestu obalna črta usmerjena v smeri vzhod - zahod in ne v dinarski smeri, se nam  s klifa ponujajo čudoviti razgledi na preostali del kraške obale Tržaškega zaliva, pa tudi na sam zaliv, slovensko Istro in  Furlansko nižavje z lagunami na območju Gradeža (Grado).
Pot od gradu proti Sesljanu je speljana po robu Devinskega klifa, ki se tod dviga približno devetdeset metrov nad morsko gladino. Predstavlja izjemno zanimiv geomorfni pojav. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni procesi. Medtem, ko na vznožju lahkoo pazujemo delovanje abrazije, si lahko na ostenjih in zgornjem robu ogledamo množico drobnih kraških oblik, ki so plod intenzivne korozije. Na morski strani opazimo značilne sredozemske rastline, med katerimi so mnoge zimzelene. Takoj za zgornjim robom je rastlinstvo značilno kraško, s črnim borom kot prevladujočo drevesno vrsto.
Posebno vrednost pa predstavlja pokrajina v rezervatu: v njej prevladuje beli apnenec v različnih oblikah, saj oblikuje tako prepadne stene kot posamezne stolpe ob obali, pa tudi kompaktne skale, ki so zaradi površinskih kraških pojavov prekrite z žlebiči. 
Devi so obenem edino nahajališče na svetu

,Idejo za obisk Škocjanskega zatoka sva dobili, ko sva se z mojo Uršo sprehajali po zapuščenih Sećoveljskih solinah Fontaniege. Tisti dan prav veliko obiska tam ni bilo, malo se je vreme kujalo, pa si zato toliko bolj vesel vsakega srečanja posebno še, če vidiš, da so to isto misleči in da s svojo bogato fotografsko opremo niso prišli samo na sprehod, ampak v svoj objektiv ujeti kaj zanimivega, kot npr. ptice, slanoljube rastline ipd. Beseda da besedo in ko potožim, da sem videla le Malo belo čapljo, o drugi pestrosti ptičjega zaroda, pa ne ne duha ne sluha, kot radi rečemo, kadar z očmi ne najdemo tistega, kar iščemo. Je pa tudi res, da moj skromni zoom objektiv s samo 400 mm ne seže prav daleč Ja, če je tako, je pa dobro se podati v Škocjanski zatok (ŠZ), izveva in malo zastriževa z ušesi, saj prvič slišiva za to. Tam se baje da videti marsikaj. Dobili sva tudi navodila kako do tja priti.Z veseljem sva ta predlog osvoji in naslednji dan že avto navižali proti Kopru, točneje do Bertokov. Prehitro sva skrenile z avtoceste, ker naju je prva tabla z napisom Bertoki spravila v dvom, da se ne bi peljeli predaleč in kje prav za prav so ti nama neznani Bertoki. Ja, malo sva se vozili gor in dol, pa tudi v breg, ne vedoč, da so to Bertoki. Informacija domačinov nama je potrdila, da sva prav za prav že zelo blizu tega ŠZ. Kot bi trenil, sva se znašli na parkirišču ob Centru za obiskovalce. Tu dobiva splošne informacije in se odpraviva na ogled. Škocjanski zatok meri 122 hektarov, po njem je speljana krožna ućna pot v dolžini cca 2 km, z vmesnimi počivališči in urejenimi zasloni za pogled na mokrišče. Na info tablah pa izveš, kaj lahko vidiš, če imaš seveda srečo. Jaz sem jo imela bore malo. Nekje na pol poti je razgledni stolp z več nastropji, od koder je lep razgled na celotno mokrišče, v pritličju pa v zunanjem akvariju skozi steklo lahko opazuješ življenje v vodi.
Škocjanski zatok je naravni rezervat, ki se nahaja v neposredni bližini Kopra in predstavlja preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto. Škocjanski zatok je bil nekoč morski zaliv, ki sta ga počasi zasipavali rečici Badaševica in Rižana in se je zamočviril. Tu se mešata slana in sladka vode- somornica
Škocjanski zatok je polslana laguna v neposredni bližini Kopra. Ujet je med mestom in Luko Koper na eni ter železnico in obalno štiripasovnico na drugi strani. Velja za največje brakično mokrišče pri nas in je pribežališče številnih vrst ptic, dvoživk in plazilcev ter primerno rastišče za številne močvirne in slanoljubne rastline. Svoj dom pa so našle tudi druge živalske vrste kot so boškarini in kamarški konji.

K morju ne hodim prav pogosto, je pa letos tako naneslo, da sem bila po več kot desetletju, tam trikrat.
Pa ne zaradi čofotanja v morju, le spoznavanje narave in sploh življa tam dol, me vedno pritegne.
Letos spomladi sem si ogledala Sečoveljske soline, tiste na Leri, kjer je pridobivanje soli še aktivno.
 Soline so me prevzele, še bolj pa način pridobivanja soli.
Pa sem si zadala obljubo, da še pridem. In sem. Letos pozno jeseni, že druga polovica oktobra je bila,
vreme pa povsem poletno, sva z mojo Uršo mahnili na južni del solin, to je na Fontanigge, kjer se sol ne pridobiva več.
Je pa na ostalinah kaj videti!! Tam se znajdeš v prostranstvu vode, nasipov in rastlinstva. Tudi to je bilo eno izmed dejstev, da bi rada videla soline v jesenskem času. Slanuše ali slanoljube rastline na solinah so posebnost, ki je vredna ogleda.
Navdušena pa sem bila nad številnimi fotogeničnimi razvalinami solinarskih hiš, ki so posejane širom naokrog. Vse to in če imaš odprte oči, je zgodovina solinarstva v preteklosti pred teboj.
Fontanigge obsegajo 314 ha in ležijo med kanalom Grande in reko Dragonjo. Na zahodu so obdane z morskim visokovodnim nasipom, na vzhodu pa z agrarno površino.



 

Dan nazaj sva pričeli z mojo Uršo kratek oddih pri morju. Izbrali sva slovensko obalo in to Izolo, Simonov zaliv. Ni mondeno, je pa prav prijetno za bivanje in nudi vse, kar človek rabi za kratek izklop. Že doma sva sklenili, da poležavanja ob morju ne bo veliko, tudi ne sprehodov ob morju po utečenih sprehajalnih poteh.V načrtu sva imeli spoznavanje okolice,tiste tam gori po gričih in da si ogledava kakšno lepo istrsko vas. Načrt je bil hitro nared. Tja proti Kortam in Padni jo bova mahnili. Organizacijo, kako priti do tja, je imela "na čez" Urša. Se pozna, da dela v turizmu, saj je bil predlog za izlet kar dobro narejen. V sili pa bo na pomoč priskočil še GPS. Saj v začetku, da najdeva pravo smer. Pa jo je našel. Napoved, da v prvem krožišču uporabiva 3.izhod, ki naju bo usmeril proti Jagodjam, ni bil čisto po načrtu, a se je izšlo. Cesta v močnih okljukah pobira strmino in kmalu se ponudi lep razgled na Izolo in zaliv. Še kakšen kilometer vožnje po sicer vijugasti in bolj ravni cesti in že je pred nama pogled na Piranski zaliv s Savudrijskim rtom. Pa vklik; " glej, soline!" in nujno je treba najti prostor za jeklenega konjička, da se to pogleda in seveda tudi ujame v objektiv. To je področje nekje nad Parecagom Vse naokoli so raztresene hiše, velike, majhne in tudi vsepovsod so vinogradi in nasadi oljk.Tu prvič tudi vidim ob hiši drevo, polno kakijev. Prvo navdušenje je pojenjalo in pot se nadaljuje.
Kmalu za tem pa se tam v dalji vidi strnjeno pozidano slemensko vas KORTE. Vas stoji stisnjena na ozkem slemenu nad dolino Drnice, nasproti Padne.To je največje naselje izolskega zaledja, na nmv 224 m. narediva postanek na parkirišču ob cerkvi Antona Puščavnika, v kateri so lepi baročni oltarji. V vasi stoji tudi Guesthouse - Stara šola Korte in nudi nastanitev vsem, ki ne marajo obalnega vrveža. Še sprehod po ozki glavni ulici skozi naselje, ogled obnovljenih zanimivih starih zgradb, včasih v oči pade kakšen zanimiv detajl. In že se pri domačinu pozanimava kako priti do Padne. Pokaže na cesto, ki se strmo spušča v dolino Drnice. Uf, je bilo strmo in ozko. Srečavanje bi bilo bolj na tesno.
PADNA je naselje v Občini Piran. Slikovita gručasta, tesno pozidana vas v jugozahodnem koncu Šavrinskega gričevja se nahaja na ozkem pomolu na robu slemena, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice in na severu v dolino potoka Piševca. Padna je ohranila značilno podobo tipične istrske vasi in je kulturni spomenik. Pravijo, da je  nekaj posebnega, ker je pristna kot njeni ljudje. Kljub ponekod moderni arhitekturi je središče ohranilo značilno podobo strnjene istrske vasi. Za najstarejši del naselja ob cerkvi se je ohranilo ime Vas. Tam je tudi galerija Božidarja Jakca, ki je tu nekaj časa živel. Tu je doma vinogradništvo in oljkarstvo. Celo južno pobočje padenskega hriba je še vedno poraščen z oljkami. Drevesa so stara več kot 300 let. Med sprehodom po vasi sva se zapletli v pogovor s starejšo domačinko. Marsikaj sva izvedeli, saj je bila zelo zgovorna in povedala je, da je pod vasjo studenec in kako se do njega pride in kako se tudi tu življenje spreminja. Ko pa je nanesel pogovor na oljke, je vedela povedati vse o pridelavi in o predelavi. Pa ni pozabila ponuditi dobro oljčno olje, kako je dobro in kvalitetno bom povedala kdaj drugič. Steklenici še nista v uporabi. Ženski pa verjamem, ni izgledala ena tistih, ki rade barantajo. Zanimiva šavrinka!
Polne lepih vtisov in doživetij sva se spustili v dolino Drnice in in po nekaj kilometrih prišli do slov.mejnega prehoda. Od tam pa po avto cesti proti Izoli.