Kam na kratek sprehod in se malo prezračiti? Za nas, ki bivamo na začetku Zgornjesavske doline to ni problem. Dolina je že sama po sebi lepa, polna lepih pešpoti in kotičkov, kjer lahko uživaš v naravnih lepotah, miru in na zraku, ki veje iz bogatih gozdnih površin. Ena takih poti je v Martuljku in se ji reče -
Rutarška pot ob reki Savi Dolinki .Poteka od Kekljevega mosta in tja do Srenškega mostav Kranjski gori. na poti vas med drugim čakajo postaje z gibalnimi vajami , knjigobežnica ter usmerjevalniki pogledov na Martuljkovo skupino. Pot je dolga 1,5 km in jo lahko prehodimo v 20 minutah, jaz rabim malo več. Če izvajamo gibalne vaje pa potrebujemo več časa. Vaje so  predstavljene s sliko in opisom in so namenjene najširši skupini uporabnikov. Ob poti je postavljenih tudi več klopic namenjenih počitku in sproščanju. Na mestih, kjer so razgledi najlepši, so postavljeni razgledni stebriči, ki usmerjajo pogled na posamezne vrhove Martuljkove skupine z navedbo imena in višine in od skalnega vrha Kukove Špice do razglednega Kurjega vrha. Ob poti je postavljena tudi knjigobežnica, zunanja knjižna polica, prostor za knjige in brošure,  namenjene za branje, izposojo.
 To je pot ob vodi, ki pomirja, med drevesi, ki dajejo energijo in ob razgledih, ki jemljejo dih….

V času mojega bivanja na planini, ki traja od maja pa vse tja do pozne jeseni, se ne dogaja prav veliko, nič takega, da bi bilo vredno omembe ali posebne pozornosti. Dneve kroji vreme, včasih lepo in sončno, bi rekla že kičasto, včasih pa deževno z močnimi nalivi in s tisto potuhnjeno meglo, ki se priplazi po Grabnu od Jezera. V dnevih, ko je lepo, mi družbo delajo pozidne kuščarice, ki jih kar nekaj šiba sem ter tja in se za mojo navzočnost sploh ne zmenijo. Nekaj bolj zanimiva pa je prigoda, ki se je zgodila sredi poletja, točneje v avgustu, ko je naše kraje pestila močna in dolgotrajna vročina in z njo tudi suša. K vsej tej vremenski nadlogi, se je pa k hiši priplazil še modras. Ni prišel samo na kratek obisk, ampak se je kar naselil v manjšo odprtino v temeljih hiše in to le pol metra od vhodnih vrat. Ko sem ga prvič opazila, mi je kar malo sapo vzelo. Saj mimo te odprtine grem večkrat na dan, do sedaj brezskrbno, odtlej pa ne več. V glavi so se mi vrteli razni scenariji; kaj vse bi lahko že bilo in kaj se bo iz tega še naredilo. Čuden občutek je, ko zaznaš, da je v bližini nekaj, ki te ogroža ali vsaj dela nesigurno v hiši kot v okolici hiše. Vsako jutro, ko sem odprla vrata, sem najprej z očmi preiskala predsobo, vhod in vse okoli vhoda, tudi stene in obešanke z rožami. Pa sem si rekla, brez panike, ga bom ujela v steklenico in odnesla tja kamor sodi. Tak nasvet sem dobila tudi na Kačefonu, ko sem jih poklicala za nasvet kaj narediti. Ne bom navajala kaj vse so povedali, kot npr kako ujeti kačo in bog ne daj jo poškodovati, ker je to ogrožena vrsta in zaščitena .Skratka njihovi nasveti v našem primeru niso bili uporabni. Kako naj se pa jaz zavarujem pred to mrcino pa nič le to, da naj se pazim, da me ne useka. Res velika pomoč! Tudi nasveti prijateljev in sosedov niso dali rešitve. Tuhtala sem in tuhtala, a  kača se je veselo sprehajala (lezla) od luknje do luknje. čim sem eno zadelala, se je pojavila v drugi odprtini zraven..Vaba s steklenico in mlekom ni dala rezultata, ki sem pričakovala, bila je nekaj prazna, brez sledu kaćjega obiska.  Kačica je vsake toliko časa malo pokukala iz svojega brloga. A čim je zaznala človeka, se je takoj skrila. Take skrivalnice sva se šli približno deset dni. Ko sem že čisto obupala, da se bom znebila te nadloge, sem našla še eno rešitev in sicer, da se vse luknje in luknjice v temeljih zazida. To sama nisem znala narediti, pomagal  je sosed. Vesela, da bo s tem problem rešen se je v meni spet naselil mir. Oddahnila sem se in dogodek se mi je že malo oddaljil
Pa ne za dolgo. Par dni zatem, ko sem že iz same navade pogledala v to smer, sem ostrmela. Komaj verjela svojim očem. Modras je bil spet tam in iskal svoje prejšnje bivališče. Prekipelo mi je in v glavi je brnelo; znebiti se ga moram tako ali drugače. Tokrat mi ni mogel pobegniti, ni imel kam in jaz sem bila dovolj hitra, da sem ga s palico zdrozala v travo in od tam v.....
Nekaj podobnega se mi zgodilo pred nekaj leti le, da je modras bil v skalnjaku in ga ni bilo težko odstraniti. 
Ob takih in podobnih dogodkih se spomnim pogovora z mojim dragim, da je vse to lahko pričakovano, saj je hiša  v naravi, na robu gozda, kjer so doma takšne in drugačne zverinice.

Še malo pa se bomo poslovili od leta 2024. Kakšno je bilo? Na to bo našel odgovor vsak sam. V marsičem je bilo lepo, v marsičem pa katastrofalno. kot npr vremensko - dobili smo izstavljen račun za brezbrižno ravnanje s zemljo, ki smo jo dobili le v najem, pa z njo svinjamo preko vseh meja. Kako dolgo še? Svetovni mir se krha na vseh koncih sveta, kam to pelje, vemo in je zaskrbljujoče. Moj obračun za to leto ni daleč od vsakoletnega povprečja. Le občasno počutje in zdravje se krha ali pa bolje rečeno šepa. Več kot pol leta sem bila na planini, v naravi in dokaj daleč od ponorelega sveta. Pa to tudi nekaj velja. In kot mi prijatelji in domači pravijo mi to življenje na planini oz. sanatoriju dobro dene, da se mi pozna na počutju in da za leta, ki so se mi nabrala kar v visokem številu, še dobro "furam". Tam nimam tv, na radio pozabim. Edina skrb je, da urejam vrt, moje skalnjake polne cvetja in da se odpravim na krajši sprehod.
Koledar je le odsev mojega počutja in življenja tam gor, pa poglejmo.....

za drugi koledar pa sem iz arhiva potegnila nekaj slik gora, gora ki sem jih obiskala in, ki so moja velika ljubezen, sedaj občudovana samo na daljavo ali na fotografijah. Veliko lepih spominov me veže na to življenjsko obdobje-