- Leži na travnatem slemenu (1655 m), ki je jugozahodni podaljšek dolgega grebena Stogov. Odprta lega ji zagotavlja izreden razgled, zato spada med najlepše planine naših gora. Je tudi ena redkih planin, kjer planšarstvo še ni izumrlo. Za planince je Krstenica pomembna kot izhodišče za lepe ture na Stogove in Škednjovec
Planina Krstenica
0 Comments
Govorice o tem, kako je opuščena planina Goreljše lepa, zanimiva in da ponuja prelep pogled na Julijce okoli Triglava, da se oči lahko napasejo na skritih kotičkih doline Vrata in Kot, pri slednji vse tja gor do prostranih predelov med Rjavino in Cmirom, sem želela sama preveriti. Planina je dosegljiva po cesti, ki pelje nad vasjo Dovje do Raven in še naprej. Mene je pa bolj zanimala peš pot, ki se prične takoj za potokom Mlinca in gre mimo te planine naprej do Pl. Dovške babe. Ja, tukaj ni bilo španciranja. Pot je strma, mestoma kar preveč, ni razgledna, ker poteka večinoma po gozdu ali pa ob robu manjših gozdnih jas. A nagrada na planini je lepa. Leeepoooo!
Jezersko, zelena dolinica, ograjena na vzhodu z vencem Savinjskih Alp, ki so se v živahnem zemeljskem gibanju dvignile proti nebu pred šestdesetimi milijoni let; ki jo od severa proti zahodu omejuje več kot tri sto milijonov let star koralni greben; kjer je na severu državna meja z Avstrijo,; kjer se na jugu pot spušča v najdaljšo slovensko vas – Kokro in koder so našli najstarejši apnenec v naši državi. Dolina, nazadnje oblikovana od mogočnega ledenika, ki je izginil pred deset tisoč leti, je bila zaradi nepropustnosti svojega dna ob koncu ledene dobe zalita z velikim ledeniškim jezerom, po katerem je kraj dobil ime "Pr' Jezer". Kasneje se je razvila modernejša oblika imena »Jezersko«. Planšarsko jezero ima obliko srca in je prav gotovo najbolj privlačna točka v kraju in nekakšen njegov simbol.
Druga posebnost kraja je slap Čedca, nekoč je bil to najvišji slap v Sloveniji, meril je 132 m. V maju 2008 je začel spreminjati podobo. Na območju slapu se je namreč zgodilo več zaporednih podorov, ki so tako za vedno spremenili višino slapu in tok vode preko njega. Danes je za obiskovalce zanimiv ogled podora, vendar je hoja v neposredni bližini podora še vedno nevarna. Največja privlačnost te doline sta čudoviti Mangartski jezeri (Laghi di Fusine, imenovani tudi Belopeški jezeri ali Klanška jezera), v katerih se odsevajo podobe okoliških gora, od vseh najbolj mogočen je Mangart in zahodno od njega Ponce. Do sem pripelje asfaltirana cesta, ki se od glavne ceste Rateče - Trbiž, odcepi v vasi Bela peč.Možen je tudi dostop po kolesarski stezi, ki je urejena po opuščeni železniški trasi in pelje vse tja do Trbiža. Odcep za pot k jezerom pa je malo nad vasjo Bela peč. Meni najbolj prijetna pa je lepa stara peš pot od Rateč, ki pelje preko rateškega polja in se takoj za "bivšo mejo" usmeri proti gozdu ter mimo dveh starih domačij, ki sta že na italijanski strani. Nekaj malega se uporabi še hoja kolesarski stezi, a le kratek čas in kar hitro se doseže glavna cesta, ki vodi k jezerom. Od tod pa le še po desnem bregu potoka in ceste po lepo urejeni peš poti do prvega jezera. V preteklosti je bilo v Črnem vrhu na pustno nedeljo vedno veselo. Pustno rajanje "Svinjska glava" je bila tradicija skoraj 50 let, zadnji dve leti pa se je preselila k spodnji postaji žičnice, ki tudi ne obratuje več. Škoda, veliko obiskovalcev je vedno prišlo pogledati zanimive in domiselne maske.To nedeljo pa sem bila skoraj edina obiskovalka Črnega vrha, največ se jih je odločilo povzpeti se naprej do Španovega vrha. Pred dnevi se je obnovila snežna odeja in bil je lep in zimsko obarvan
izlet. Ko se Vogel z okolico odene v belino, je prava paša za oči in raj za pristaše vijuganja po strminah.Če je pa še lepo sončno vreme se pa najde tudi nekaj takih, ki pridejo sem gor le napolniti baterije in se predajati sončnim žarkom. ,je gozdnata vzpetina na jugovzhodnem robu Pokljuke, ki jo označuje visoka, rumena, docela navpična stena nad dolino >Save Bohinjke nad vasjo Obrne. Vrh je izjemno razgledišče, saj je vsa Gorenjska ravan s Karavankami v ozadju kot na dlani. Ja, ja tako piše in tako pravijo. Kajti danes ni bilo z razgledom nič. Megla je zavzela vrh in se ga trdovratno oklepala celo dopoldne. Napolnila je tudi vse doline in kotline. Kar nekaj nas je na vrhu čakalo, da se megla razkadi, a tega nismo dočakali. Le par metrov nižje, na južnem pobočju pa je bilo povsem drugače. Nižje ležeča planina je bila obdana s soncem in toploto, le občasno se je megla zaganjala tudi v to področje, pa se je hitro umaknila. S Cavalom, ki je bil tokrat moj spremljevalec, sva našla v zavetju primerno mesto za malico,ki sva si jo prijateljsko tudi delila. Kajti tale pasji kosmatinec ni prav nič izbirčen. Je vse in budno je spremljal vsak moj gib roke, v kateri sem imela hrano, da ja ne bi pozabila deliti kakšen grižljaj z njim. Na pot sem se podala s bohinjske strani,torej po cesti, ki pelje iz Bohinja mimo Gorjuš na Pokljuko. Malo nad vasjo Gorjuše je že prva oznaka za pot proti Galetovcu (daljša verzija),naju pa so dostavili z avtom malo dalje po pokljuški cesti do druge oznake poti proti Galetovcu, od koder je do planine vsega samo pol ure hoje.Po začetni kratki strmini postane pot prav prijetna, saj poteka vseskozi po lepem gozdu. Markacij na teh poteh ni, orientacija pa po občutku. Zelo dobrodošlo je, če ti kdo pride nasproti! Domačini so mi rekli, da naj se na križiščih poti držim vedno le bolj levo. Ta nasvet je bil nekaj "kartako" in le za tiste, ki te kraje vsaj malo poznajo. Nasvet naj bi veljal le za daljšo pot. ,Beli potok spada med malo obiskane kotičke naših gora. Zajeda se globoko v osrčje Martukljkove skupine v vpadnici Kukove špice. Po dolini teče živahni Beli potok, ki vmes v lepih slapovih, imenovanih Skočniki, preskoči nekaj večjih in nekaj manjših pragov. Dolino obvladuje širok masiv Kukove špice in njenega severozahodnega grebena, imenovanega Vanežev rob. Ta greben zaključuje gozdnati Vršič, ki je edini lahko dostopni, dasi brezpotni vrh nad Belim potokom. V zatrep te doline človek bolj poredko zaide pa še tisti, ki pride, gre v smeri Vršiča. Dostop do zatrepa ni zahteven, do sem vodita dve lepi lovski stezi. Krajša je pot neposredno iz Doline, a nekoliko bolj vpeta v strmino in se pne po gozdu zahodno ob potoku. Njen začetek je pri starem železniškem mostu čez Savo Dolinko. Druga pa po zložni poti iz Gozda čez planino Zaprete. Njen začetek pa je težko najti, saj so spodnji predeli vsi prepleteni z gozdnimi kolovozi. Celotno področje Belega potoka je označeno kot naravna znamenitost, a vseh zanimivosti in lepot ne moremo videti, ker ni dostopnih poti. Je eden najlepših in nedotakljivih gorskih potokov v Julijskih Alpah. Ko sem se zjutraj odpravila na to pot, sem kar prekipevala od veselja in pričakovanj o lepo preživetem dnevu v tej neokrnjeni samotni naravi, daleč od ponorelega sveta in da bom končno le videla tisti poskočni potok, ki mu pravijo Skočniki. Prvo se je uresničilo, a pri zadnjem pričakovanju se pa račun ni izšel. Že ko sem se bližala zatrepu doline ni bilo slišati nobenega bučanja vode, pa čeprav sem ušesa napenjala do konca. Moja slutnja je bila potrjena. Struge slapov so bile brez vode,le v zgornjem toku se je voda sem ter tja pretakala iz enega korita v drugo. Naredim nekaj posnetkov teh tolmunčkov in korit in grem raziskovat strugo hudournika.Marsikaj lepega se vidi, saj je voda v preteklosti bila zelo ustvarjalna. V beli mivki sem sledila človeške stopinja in stopinje psa. Vse je kazalo, da je bil predhodnik namenjen nekam tja pod Macesnje, a bog ga vedi kam??? Meni se je zdelo vse neprehodno. Ko sem doma malo pobrskala po internetu, sem pa dobila odgovor; tam zadaj nekje je lovska bajta in še en izvir mrzle vode in skrinjica. Skrivnostna skrinjica in ta neraziskani predel me spet vabita tja gor!!! Planino pri Jezeru ni potrebno posebej predstavljati. Leži v samem osrčju Fužinskih planin in koča, ki stoji na planini, je postojanka za številne ture v tem privlačnem samotnem predelu.Leži v prostrani kotanji (1450 nmv) severno od masiva Pršivca. Dno kotanje napolnjuje veliko jezero, obdano z gozdom. Planina je zelo obiskana, vendar le v poletni sezoni, še posebno zato, ker leži ob poti, ki vodi k Sedmerim jezerom. Trenta svojega bogastva ne razkazuje prav radodarno. To pač ni ceneno blago, nič ni serijskega, vsak delček te prelepe doline je svojevrstno oblikovana posebnost. Zato je Trenta polna skrivnosti in je nikakor ni mogoče spoznati v kratkem času. Prav do dna duše ji je še posebno težko prodreti, komur pa to uspe, se od Trente ne more več ločiti. To je pred leti napisal Tine Mihelič, velik poznavalec alpskega sveta tako pri nas kot tudi onkraj naših meja. Vse navedeno drži, kot pribito. Res je, v Trento se zaljubiš na prvi pogled in ta ljubezen potem traja in traja. Veliko bogastvo Trente je Soča, tu še prav mlada in poskočna reka. Njeno bučanje prodre v sleherni kotiček Trente in daje vsej dolini svojevrsten prizvok Nad dolino vlada še danes mogočna osebnost odkrivalca Julijskih Alp Juliusa Kugyja, ki ga je Trenta med prvimi osvojila. O njej je napisal vrstice, ki so med najlepšimi v njegovem opusu. Njegov spomenik, ki stoji na prelepem travnatem griču blizu ene prvih serpentin vršiške ceste. Tam zamaknjeno gleda na eno svojih najljubših gora - Jalovec. |
Arhiv
April 2024
Kategorije
All
|