Malokrat se zgodi, da me obisk kakšnega kraja tako prevzame, kot me je obisk Sečoveljskih solin. Naj bo tako tistih, ki sem jih občudovala pomladi, to je solin na Leri, kjer je pridobivanje soli še aktivno, kot sedaj v pozni jeseni, tistih bolj proti jugo in kjer se soli ne pridobiva več. Na ogled so ostaline starih, propadlih solinskih hiš in mreže kanalov, solnih polj.
Lep, skoraj poletni dan je ponudil vse; lep sprehod po mirnem okolju, jesenska barvitost je bila posebno lepa in tisto, ki me je posebno zanimalo so bile slanuše (halofiti), to so slanoljube rastline, ki se v jeseni obarvaj v rdečo barvo, vseh odtenkov.
​Le ptice selivke, ki se baje tukaj ustavljajo za počitek na svoji dolgi poti v tople kraje, sem pogrešala. Ni jih bilo videti, mogoče so pot že preje nadaljevale.
Pri odpiranju spodnje povezave oz.ikone boste več zvedeli o tej zanimivosti.
​