Ob zaključku leta se  večkrat v roke vzame koledar, z namenom brskanja po spominih na razne dogodke in lepa doživetja, malo pa kar tako. Mnogokrat pa so že tudi prisotne misli na leto, ki prihaja in s tem na vrsto vprašanj kot npr. kaj nas čaka, kakšne načrte in cilje bo treba zastaviti. Poleg koledarja je ob takem razmišljanju tudi dobro pogledati v pratiko, ki sicer ne ponuja čisto verodostojnih podatkov, ampak le pove, včasih tudi na hudomušen način, kako so v preteklosti ljudje gledali na to kaj jih čaka, saj o taki tehnologiji, kot je sedaj na voljo, še sanjali niso.

Jesen v gorah, ko macesni žarijo v vseh odtenkih zlate barve, je posebno doživetje. Z besedami to težko opišeš, zato naj govorijo fotografije.

Vsako besedičenje je odveč, vse je povedano v predstavitvi, potreben je le klik na spodnjo povezavo, počakati, da se 11 MB naloži in jutro, kakršnega je zabeležil moj objektiv, bo tu. Moj poklon planini pa tudi.

Malokrat se zgodi, da me obisk kakšnega kraja tako prevzame, kot me je obisk Sečoveljskih solin. Naj bo tako tistih, ki sem jih občudovala pomladi, to je solin na Leri, kjer je pridobivanje soli še aktivno, kot sedaj v pozni jeseni, tistih bolj proti jugo in kjer se soli ne pridobiva več. Na ogled so ostaline starih, propadlih solinskih hiš in mreže kanalov, solnih polj.
Lep, skoraj poletni dan je ponudil vse; lep sprehod po mirnem okolju, jesenska barvitost je bila posebno lepa in tisto, ki me je posebno zanimalo so bile slanuše (halofiti), to so slanoljube rastline, ki se v jeseni obarvaj v rdečo barvo, vseh odtenkov.
​Le ptice selivke, ki se baje tukaj ustavljajo za počitek na svoji dolgi poti v tople kraje, sem pogrešala. Ni jih bilo videti, mogoče so pot že preje nadaljevale.
Pri odpiranju spodnje povezave oz.ikone boste več zvedeli o tej zanimivosti.
​

Sreča je,
v majhnih stvareh,
toplih ljudeh,
​v stisnjenih dlaneh!

Jesen, letni čas, ki ne skopari z barvami. če so temu dodani še lepi sončni dnevi, res ne moreš reči drugega, kot "lepo je"
in lepa je ta naša podalpska deželica. Doživeti jesen na planini ni dano vsakomur, nekaj pa nas je in to znamo ceniti in uživati.
fotografije, ki so naložene nižje, so samo del tistega, kar sem ujela v objektiv na številnih sprehodih in kar sem strnila v predstavitev, ki je tudi priložena.

....si  je treba čas vzet' in ta Šifrerjeva skoraj ponarodela pesem mi že nekaj časa zveni v ušesih. Pesem je lepa, pa nekaj lepega sem še sama dodala. Cvetoči travniki in pašniki na planini so mi dali navdih, da vse skupaj spravim v neko celoto,
ki bo prijetna za videti in tudi poslušati. O lepoti travnikov, ki so polni lepega cvetja vseh mogočih barv in vonjav,se da marsikaj povedati, a težko brez slikovnega gradiva. Takih travnikov je vse manj, le v gorskem svetu so ostali še ohranjeni, 
 kajti le tam gori še ni opazen človeški poseg v naravo, v taki meri kot v dolini, kot so npr pogoste košnje in uporaba raznih gnojil..
Na spodnji povezavi boste našli nekaj vtisov s teh travnikov. Klik na ikono in treba je počakati, da se tistih 8 MB naloži in steče.

Hoja po brezpotju zna biti lepa, zanimiva, a občasno ti daje občutek kot, da ne hodiš po tej naši lepi zemlji ampak nekje po drugem planetu. Obirati brezpotje ni za vsakogar, orientacijski čut mora biti kar dobro prisoten in malo moraš tudi imeti raziskovalnega čuta in adrenalina. Tu ni označenih poti, ni previsnih sten, so le vrhovi z golimi temeni in številne kotanje, vrtače, skratka visokogorsko kraško področje. Naravne sile so že davno obrusile vse ostrejše grebene, vrhovi na tem področju so videti kot sklonjena starčevska temena.
​