Belo oblačilo jim pristoji v vseh pogledih. Njihova zelena barva se tudi v zimskem času ne spremeni in je zelo skladna z okoliško belino. Tudi letos sem zamudila tisti čas, ko so bili Zelenci dobesedno zasuti snegom. Debela snežna odeja, take kot letos že dolgo ni bilo, je pot do jezerca celo malo zaustavila, a tisti najbolj vztrajni so bili nagrajeni za podvig z lepimi detajli, ki jih težko vse shraniš v fotoaparat. Jaz te sreče nisem imela, saj gazenje po celcu ni več za mene in ne pritiče mojim letom. Je pa tudi korona in ukrepi našega vodstva v zvezi s tem naredila svoje, saj nas je zaprla v občine in bog ne daj, da bi malo pokukal k sosedom. Kasneje, ko se je vsa ta kolobocija s predpisi malo unesla, sva midve z mojo Uršo brž ubrali pot "gor vn" kot mi rečemo, če je v mislih Dolina.
O Zelencih, tem našem naravnem biseru, kjer se rojeva Sava Dolinka, je bilo povedanega že veliko. Tudi poznani so daleč na okoli, skoraj ni turista, ki letuje nekje v Zgornje Savski dolini, da ne bi obiskal te naravne znamenitosti. Lepi so v vseh letnih časih, tako v prebujajočem pomladnem času, kot v jesenski barvitosti. A prav nekaj posebnega so v zimskem času. Belo oblačilo jim pristoji v vseh pogledih. Njihova zelena barva se tudi v zimskem času ne spremeni in je zelo skladna z okoliško belino. Tudi letos sem zamudila tisti čas, ko so bili Zelenci dobesedno zasuti snegom. Debela snežna odeja, take kot letos že dolgo ni bilo, je pot do jezerca celo malo zaustavila, a tisti najbolj vztrajni so bili nagrajeni za podvig z lepimi detajli, ki jih težko vse shraniš v fotoaparat. Jaz te sreče nisem imela, saj gazenje po celcu ni več za mene in ne pritiče mojim letom. Je pa tudi korona in ukrepi našega vodstva v zvezi s tem naredila svoje, saj nas je zaprla v občine in bog ne daj, da bi malo pokukal k sosedom. Kasneje, ko se je vsa ta kolobocija s predpisi malo unesla, sva midve z mojo Uršo brž ubrali pot "gor vn" kot mi rečemo, če je v mislih Dolina.
0 Comments
Ob zaključku leta se večkrat v roke vzame koledar, z namenom brskanja po spominih na razne dogodke in lepa doživetja, malo pa kar tako. Mnogokrat pa so že tudi prisotne misli na leto, ki prihaja in s tem na vrsto vprašanj kot npr. kaj nas čaka, kakšne načrte in cilje bo treba zastaviti. Poleg koledarja je ob takem razmišljanju tudi dobro pogledati v pratiko, ki sicer ne ponuja čisto verodostojnih podatkov, ampak le pove, včasih tudi na hudomušen način, kako so v preteklosti ljudje gledali na to kaj jih čaka, saj o taki tehnologiji, kot je sedaj na voljo, še sanjali niso.
Jesen v gorah, ko macesni žarijo v vseh odtenkih zlate barve, je posebno doživetje. Z besedami to težko opišeš, zato naj govorijo fotografije.
Vsako besedičenje je odveč, vse je povedano v predstavitvi, potreben je le klik na spodnjo povezavo, počakati, da se 11 MB naloži in jutro, kakršnega je zabeležil moj objektiv, bo tu. Moj poklon planini pa tudi.
Še zadnjič v tem letu vam pošiljam pozdrave in voščim lep in miren Božič, v novem letu pa vse dobro in lepo in dobro počutje naj bo ena od vaših izpolnjenih želja in pričakovanj! SREČNO 2020!
Malokrat se zgodi, da me obisk kakšnega kraja tako prevzame, kot me je obisk Sečoveljskih solin. Naj bo tako tistih, ki sem jih občudovala pomladi, to je solin na Leri, kjer je pridobivanje soli še aktivno, kot sedaj v pozni jeseni, tistih bolj proti jugo in kjer se soli ne pridobiva več. Na ogled so ostaline starih, propadlih solinskih hiš in mreže kanalov, solnih polj. Lep, skoraj poletni dan je ponudil vse; lep sprehod po mirnem okolju, jesenska barvitost je bila posebno lepa in tisto, ki me je posebno zanimalo so bile slanuše (halofiti), to so slanoljube rastline, ki se v jeseni obarvaj v rdečo barvo, vseh odtenkov. Le ptice selivke, ki se baje tukaj ustavljajo za počitek na svoji dolgi poti v tople kraje, sem pogrešala. Ni jih bilo videti, mogoče so pot že preje nadaljevale. Pri odpiranju spodnje povezave oz.ikone boste več zvedeli o tej zanimivosti.
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park. Solinarji pobirajo sol od junija do konca septemra in sicer v bazenih - KAVADINIH. V času najinega obiska so bila pripravljalna dela, videli sva kako v kristalizacijskih bazenih nanašajo na dno tanko plast PETOLE, posebno črno blato, ki ga gojijo sami in je polno mineralov. Več o Sećoveljskih solinah je napisano v tekstu pri slikah. Za ogled predstavitve v dia projekciji je potreben klik na ikono datoteke in počakati, da se tistih 8 MB naloži.
Sreča je, v majhnih stvareh, toplih ljudeh, v stisnjenih dlaneh!
Jesen, letni čas, ki ne skopari z barvami. če so temu dodani še lepi sončni dnevi, res ne moreš reči drugega, kot "lepo je" in lepa je ta naša podalpska deželica. Doživeti jesen na planini ni dano vsakomur, nekaj pa nas je in to znamo ceniti in uživati. fotografije, ki so naložene nižje, so samo del tistega, kar sem ujela v objektiv na številnih sprehodih in kar sem strnila v predstavitev, ki je tudi priložena.
....si je treba čas vzet' in ta Šifrerjeva skoraj ponarodela pesem mi že nekaj časa zveni v ušesih. Pesem je lepa, pa nekaj lepega sem še sama dodala. Cvetoči travniki in pašniki na planini so mi dali navdih, da vse skupaj spravim v neko celoto, ki bo prijetna za videti in tudi poslušati. O lepoti travnikov, ki so polni lepega cvetja vseh mogočih barv in vonjav,se da marsikaj povedati, a težko brez slikovnega gradiva. Takih travnikov je vse manj, le v gorskem svetu so ostali še ohranjeni, kajti le tam gori še ni opazen človeški poseg v naravo, v taki meri kot v dolini, kot so npr pogoste košnje in uporaba raznih gnojil.. Na spodnji povezavi boste našli nekaj vtisov s teh travnikov. Klik na ikono in treba je počakati, da se tistih 8 MB naloži in steče.
|
|