.Že od nekdaj so me zanimale kamenine. Večkrat sem s poti po hribih tovorila v rukzaku domov kakšen kamen. Saj sem doma imela "strokovnjaka", ki je dosti več vedel o tem, kot jaz. Zato je bilo nujno, da prej ko slej zaidem tudi v Dolžanovo soteska, potešit mojo radovedmost.
V Dovžanovi soteski kamninska sestava in tektonski elementi kot pravi šolski poligon oblikujejo površje in rastlinstvo, vplivajo pa tudi na življenje človeka in njegove dejavnosti.
Vsaka kamnina v Dovžanovi soteski pripoveduje svoj del zgodbe o nekdanjih morjih, morskih grebenih, obalah in pisanih puščavah.
​S klikom na spodnjo povezavo boste tudi vi zakorakali v slovenski biserček.

Pomlad, vedno jo težko čakam, letos pa še posebno, ker je zima in mraz predolgo motila ta letni čas. Mraz in tudi dolgo sušno obdobje je zaviralo rast prvega pomladnega cvetja. Na moji sprehajalni poti sem večkrat oprezala za tistimi drobnimi cvetki, ki so navadno prvi in so zelo lepi (teloh, trobentice in jetrnik), dolgo ni bilo kaj videti potem pa polagoma cvet za cvetom. Smejalo se mi je od veselja in fotkič je imel spet glavno besedo. V priloženi predstavitvi sem to moje veselje in navdušenje strnila v en tak majhen pogled na pomlad. Poglejte, mogoče bo vam všeč. Klik na ikono in samo malo se počaka, da se naloži 11 MB težka datoteka.

Tole Kraljico mraza in snega.....pa v slikovnem prikazu pod naslovom Zimska opojnost sem združila v eno zgodbo in ji dodala še lepo glasbo. Zato k tej predstavitvi posebnega teksta ne bom dodala, ne bom se ponavljala.
S klikom na spodnjo povezavo se bo predstavitev hitro odvrtela. Za uvod dodam samo dve fotografiji, ki nista nič posebnega, meni pa sta všeč.

Nov list v koledarju je neznanka, kaj bo prineslo novo leto ne vemo. Lahko si pa želimo samo dobro in lepo.
​Naj bo z veliko mero dobrega počutja. srčno, mirno in strpno, torej SREČNO 2022!

Letošnja jesen nam  bo ostala dolgo v lepem spominu, največ po izredno lepi barvitosti in tudi po tem, da je ta barvitost kar dolgo krasila naše kraje, največ zato ker ni bilo vetra, da bi jo odpihnil. Hvala bogu! Sprehod ob jezeru je lepo doživetje. Večkrat ko greš, večkrat si nagrajen z lepoto, ki obdaja ta naš biser, ki mu po domače rečemo kar "jezer" in druge razlage ne rabi. S klikom na spodnjo povezavo in da počakate, da se teh 16 MB naloži in odpelje na jesenski sprehod ob jezeru.

Vsako jesen poteka delovna akcija o pripravi drv za zimo in naslednje leto. To je kar zajeten projekt in se ga je treba lotiti z vso resnostjo. Pri hiši smo samo ženske in zato nam priskočijo na pomoč sosedje, domačini in prijatelji. Prične se s podiranjem dreves ob pravi menjavi lune in po oznaki gozdarja, nato obdelava, kot se po domače reče cepljenje in spravilo proti domu. Letos podiranja dreves ni bilo, saj je na naši parceli bilo veliko polomljene drevja oziroma vej in ko je Urša to skupaj spravila, je padla ocena, da bomo s tem dobro napolnili zalogo drv za naslednje leto.
Vsi tisti, ki se doma grejete ob centralni kurjavi, te skrbi ne poznate. Škoda. Tudi v tem je nekaj posebnega, če rečem čara, bo zvenelo kot bla, bla....Naš dom na planini se ogreva na drva in štedilnik jih v mrzlih dneh kar požira. A nad vse je prijetna toplota ob peči in vonj po drveh doda svoje.

O Zelencih, tem našem naravnem biseru, kjer se rojeva Sava Dolinka, je bilo povedanega že veliko. Tudi poznani so daleč na okoli, skoraj ni turista, ki letuje nekje v Zgornje Savski dolini, da ne bi obiskal te naravne znamenitosti. Lepi so v vseh letnih časih, tako v prebujajočem pomladnem času, kot v jesenski barvitosti. A prav nekaj posebnega so v zimskem času.
Belo oblačilo jim pristoji v vseh pogledih. Njihova zelena barva se tudi v zimskem času ne spremeni in je zelo skladna z okoliško belino. Tudi letos sem zamudila tisti čas, ko so bili Zelenci dobesedno zasuti snegom. Debela snežna odeja, take kot letos že dolgo ni bilo, je pot do jezerca celo malo zaustavila, a tisti najbolj vztrajni so bili nagrajeni za podvig z lepimi detajli, ki jih težko vse shraniš v fotoaparat. Jaz te sreče nisem imela, saj gazenje po celcu ni več za mene in ne pritiče mojim letom. Je pa tudi korona in ukrepi našega vodstva v zvezi s tem naredila svoje, saj nas je zaprla v občine in bog ne daj, da bi malo pokukal k sosedom. Kasneje, ko se je vsa ta kolobocija s predpisi malo unesla, sva midve z mojo Uršo brž ubrali pot "gor vn" kot mi rečemo, če je v mislih Dolina.

 Ob zaključku leta se  večkrat v roke vzame koledar, z namenom brskanja po spominih na razne dogodke in lepa doživetja, malo pa kar tako. Mnogokrat pa so že tudi prisotne misli na leto, ki prihaja in s tem na vrsto vprašanj kot npr. kaj nas čaka, kakšne načrte in cilje bo treba zastaviti. Poleg koledarja je ob takem razmišljanju tudi dobro pogledati v pratiko, ki sicer ne ponuja čisto verodostojnih podatkov, ampak le pove, včasih tudi na hudomušen način, kako so v preteklosti ljudje gledali na to kaj jih čaka, saj o taki tehnologiji, kot je sedaj na voljo, še sanjali niso.

Jesen v gorah, ko macesni žarijo v vseh odtenkih zlate barve, je posebno doživetje. Z besedami to težko opišeš, zato naj govorijo fotografije.

Vsako besedičenje je odveč, vse je povedano v predstavitvi, potreben je le klik na spodnjo povezavo, počakati, da se 11 MB naloži in jutro, kakršnega je zabeležil moj objektiv, bo tu. Moj poklon planini pa tudi.