Idej za lepe popoldanske sprehode v našem kraju, ki je na začetku Zgornje Savske doline, ne manjka. Poleg tistih "top" točk, kot so Peričnik, Jasna in Zelenci, je bolj pametno, da se ob lepih jesenskih dnevih odločiš za kaj drugega. Tako sva razmišljali tudi midve z mojo Uršo in avto navižali proti Belopeškim jezerom, v veri, da tam ne bo posebnega obiska. Pa sva se pošteno ušteli. Vsa parkirišča pri prvem jezeru in še nižje so bila polna, pri drugem jezeru je sicer parkirišče dosti večje, a tudi precej zasedeno. Tudi druščina, ki je sprostitev v naravi vzela povsem zares, je bila glasna, bolje preglasna in moteča za idilično okolico. Poiskali sva si bolj miren kotiček tam bolj proti zalivu jezera in imeli lep mir in razgled. Saj dotlej, da so se razgrajači razšli.
Največja privlačnost te doline sta čudoviti Mangartski jezeri (Laghi di Fusine, imenovani tudi Belopeški jezeri ali Klanška jezera), v katerih se odsevajo podobe okoliških gora, od vseh najbolj mogočen je Mangart in zahodno od njega Vevnica in Ponce. Do sem pripelje asfaltirana cesta, ki se od glavne ceste Rateče - Trbiž, odcepi v vasi Bela peč. Možen je tudi dostop po kolesarski stezi, ki je urejena po opuščeni železniški trasi in pelje vse tja do Trbiža. Odcep za pot k jezerom pa je malo nad vasjo Bela peč. Meni najbolj prijetna pa je lepa stara peš pot od Rateč, ki pelje preko rateškega polja in se takoj za "bivšo mejo" usmeri proti gozdu ter mimo dveh starih domačij, ki sta že na italijanski strani. Nekaj malega se uporabi še hoja po kolesarski stezi, a le kratek čas in kar hitro se doseže glavna cesta, ki vodi k jezerom. Od tod pa le še po desnem bregu potoka in ceste po lepo urejeni peš poti do prvega jezera.
Največja privlačnost te doline sta čudoviti Mangartski jezeri (Laghi di Fusine, imenovani tudi Belopeški jezeri ali Klanška jezera), v katerih se odsevajo podobe okoliških gora, od vseh najbolj mogočen je Mangart in zahodno od njega Vevnica in Ponce. Do sem pripelje asfaltirana cesta, ki se od glavne ceste Rateče - Trbiž, odcepi v vasi Bela peč. Možen je tudi dostop po kolesarski stezi, ki je urejena po opuščeni železniški trasi in pelje vse tja do Trbiža. Odcep za pot k jezerom pa je malo nad vasjo Bela peč. Meni najbolj prijetna pa je lepa stara peš pot od Rateč, ki pelje preko rateškega polja in se takoj za "bivšo mejo" usmeri proti gozdu ter mimo dveh starih domačij, ki sta že na italijanski strani. Nekaj malega se uporabi še hoja po kolesarski stezi, a le kratek čas in kar hitro se doseže glavna cesta, ki vodi k jezerom. Od tod pa le še po desnem bregu potoka in ceste po lepo urejeni peš poti do prvega jezera.
