Včasih prav čutiš potrebo, da bi obiskal kakšen tak kraj, področje, ki se ti je v preteklosti globoko vtisnil v spomin in te prevzel s svojo čarobnostjo. Za mene je to Trenta in Zgornje Posočje.Tudi z mojim pokojnim možem sva rada sem zahajala na par dnevne raziskovalne počitnice in vedno sem si rekla; še se bom vrnila. V teh dneh bi praznovala lep ljubilej skupne življenske poti. Sama ne bi šla, sva se pa z mojo Tatjano dogovarjali o nekaj dnevnem potepanju po Zgornjem Posočju. Načrt je bil obsežen, danih veliko možnosti, nisva pa imeli v mislih te ceste . Saj jaz ne, mogoče ona, pa tega ni na glas rekla. Je pa nastanitev organizirala v Bovcu !!! Mene je bolj vleklo raziskovanje Zgornje Trente, predvsem tiste pod Bavškim Grintovcem. Pa bo to ostalo za kdaj drugič. Jesen še ni rekla zadnje besede, jesenski malarji v Trenti znajo biti še kako ustvarjalni.
Odločitev je padla zadnji dan bivanja v Bovcu, ko sva se pri zajtrku menili kako najbolje izkoristiti lep dan in še kaj lepega doživeti na poti proti domu.
Glede na lepo jesensko vreme in vikend, je bil promet na cesti zelo povečan. Motoristi so kar švigali mimo naju. Obisk trdnjave Kluže je odpadel takoj, ko sva zagledali polna parkirišča. Pa sledi vprašanje; ja, kam pa sedaj? Bavšica je bila prava izbira. Sicer je bilo na začetku ceste obvestilo, da je cesta zaprta zaradi del, odprt le del ceste do Sp Bavšice. Ej, kjer je volja, je tudi pot, prišle sva celo do Zg. Bavšice. Pa o tem kaj več drugič.
Ko je bila Loška dolina za nama, Log pod Mangartom tudi, se je cesta proti vasi Strmec, kar malo vlekla. Ni dolgočasna, le pričakovanja kako naprej so bila še odprta. Kratek postanek v lepem Strmecu, kjer lahko tudi občuduješ znamenito Loško steno s tisoč metri višine in 5 km širine, ti vzame dih, in je to najširša stena v Julijskih Alpah.
Ko prevoziva še znameniti Predelski viadukt, se je avto pri Mlincu obrnil. proti Mangartu, oziroma njegovi znameniti Mangartski cesti. Cesta ima vrsto presežkov; visokogorska cesta je serpentinasta, drzno speljana v severno strmino Planje in Ilovca, nato pa se preseli na strmine pod Male Špice. Cesta je sicer lepo vzdrževana, je pa ozka in izogibališč ni prav veliko, pa še ta so "skromna". Srečavanje je marsikje pod ?. A šoferji večino strpni in uvidevni. Kolesarjev tudi ne manjka. Kot sopotnik sem imela pomembno zadolžitev; "glej naprej in ugotovi kaj se nama približuje". Zapomniti si moram, kje se da dobro izpeljati srečanje z nasprotno vozečim vozilom. Napetost od "podna do vrha" ni popustila. Uf, je bilo občasno napeto! Cesta je dolga 11.980 m. Vožnjo po tej cesti si lahko privoščijo samo izkušeni šoferji in tisti, ki imajo vsaj malo adrenalina v sebi. Cestnina, ki jo plačaš nekje na sredi poti, je pa skromna 5 EU. Popolnoma upravičeno bi bila vsaj za 10 EU višja. Već o gradnji cesti pa kasneje.
Odločitev je padla zadnji dan bivanja v Bovcu, ko sva se pri zajtrku menili kako najbolje izkoristiti lep dan in še kaj lepega doživeti na poti proti domu.
Glede na lepo jesensko vreme in vikend, je bil promet na cesti zelo povečan. Motoristi so kar švigali mimo naju. Obisk trdnjave Kluže je odpadel takoj, ko sva zagledali polna parkirišča. Pa sledi vprašanje; ja, kam pa sedaj? Bavšica je bila prava izbira. Sicer je bilo na začetku ceste obvestilo, da je cesta zaprta zaradi del, odprt le del ceste do Sp Bavšice. Ej, kjer je volja, je tudi pot, prišle sva celo do Zg. Bavšice. Pa o tem kaj več drugič.
Ko je bila Loška dolina za nama, Log pod Mangartom tudi, se je cesta proti vasi Strmec, kar malo vlekla. Ni dolgočasna, le pričakovanja kako naprej so bila še odprta. Kratek postanek v lepem Strmecu, kjer lahko tudi občuduješ znamenito Loško steno s tisoč metri višine in 5 km širine, ti vzame dih, in je to najširša stena v Julijskih Alpah.
Ko prevoziva še znameniti Predelski viadukt, se je avto pri Mlincu obrnil. proti Mangartu, oziroma njegovi znameniti Mangartski cesti. Cesta ima vrsto presežkov; visokogorska cesta je serpentinasta, drzno speljana v severno strmino Planje in Ilovca, nato pa se preseli na strmine pod Male Špice. Cesta je sicer lepo vzdrževana, je pa ozka in izogibališč ni prav veliko, pa še ta so "skromna". Srečavanje je marsikje pod ?. A šoferji večino strpni in uvidevni. Kolesarjev tudi ne manjka. Kot sopotnik sem imela pomembno zadolžitev; "glej naprej in ugotovi kaj se nama približuje". Zapomniti si moram, kje se da dobro izpeljati srečanje z nasprotno vozečim vozilom. Napetost od "podna do vrha" ni popustila. Uf, je bilo občasno napeto! Cesta je dolga 11.980 m. Vožnjo po tej cesti si lahko privoščijo samo izkušeni šoferji in tisti, ki imajo vsaj malo adrenalina v sebi. Cestnina, ki jo plačaš nekje na sredi poti, je pa skromna 5 EU. Popolnoma upravičeno bi bila vsaj za 10 EU višja. Već o gradnji cesti pa kasneje.
lSedaj pa še nekaj besed o gradnji ceste; zgrajena je bila leta 1938, od spomladi do jeseni (april-oktober) gradila jo je italijanska vojska, sprva je bila makadamska, s petimi predori. služila naj bi italijanski vojski za obrambo pred jugoslovansko vojsko v 2.svetovni vojni. Skupno je cesto gradilo 500 mož, na vsakih 10 mož pa je bil kovač, ki je sproti popravljal ročno orodje. Delo je potekalo po etapah, brez prekinitev po 12 ur na dan. Dela so hkrati pričeli na več odsekih. Ekipe za vrtanje predorov so delale neodvisno od poteka dela na trasi, saj so imele načrte za vsak predor posebej. Za oddaljene delavce je vojaško vodstvo dobro preskrbelo za bivanje in prehrano.. Okusne hrane je bilo vedno dovolj. Za sprotno dostavo materiala za gradnjo ceste in prehrano delavcev, so postavili dve tovorni žičnici. Kljub slabi zaščitni opremi v tistem času ni bila zabeležena hujša poškodba ali delovna nesreča. Zaradi bližajoče se zime in kasneje tudi 2.svetovne vojne graditelji niso uspeli zgraditi glavnega zaključka trase skozi predor do Rateškega Malega Mangarta. Cesta je odprta od druge polovice junija do prvega jesenskega snega.Skupna dolžina najvišje speljane ceste v Sloveniji je 11.980 m, višinska razlika 980 m, najvišja točka Mangartskega sedla je 2072 m
Mangartska cesta v zadnjem času predstavlja svojevrsten izziv za kolesarje in ni ga pravega kolesarja, če nima v malhi kraljevskega vzpona.
Z vzletišča pod Malim vrhom je možen polet nad dolino Koritnice s padalom v tandemu.
Ob vznožju vršne kupole Mangarta stoji tik pod sedlom Mangartska koča (1906 m). Zaradi vseh omenjenih lastnosti spada Mangart z okolico v zaščiteno območje TNP.
Še večno vprašanje glede imena; domačini pravijo Mangrt, pisno pa se pojavlja Mangart. Uradno naj bi bilo pravilno Mangart, dovoljena pa tudi uporaba Mangrt.
Mangartska cesta v zadnjem času predstavlja svojevrsten izziv za kolesarje in ni ga pravega kolesarja, če nima v malhi kraljevskega vzpona.
Z vzletišča pod Malim vrhom je možen polet nad dolino Koritnice s padalom v tandemu.
Ob vznožju vršne kupole Mangarta stoji tik pod sedlom Mangartska koča (1906 m). Zaradi vseh omenjenih lastnosti spada Mangart z okolico v zaščiteno območje TNP.
Še večno vprašanje glede imena; domačini pravijo Mangrt, pisno pa se pojavlja Mangart. Uradno naj bi bilo pravilno Mangart, dovoljena pa tudi uporaba Mangrt.