Načrtovani izleti v bližnjo in malo bolj oddaljeno okolico so potekali po "programu", ki smo ga družno ustvarile. Načrtovani izlet v Izolo je ponujal vse zgoraj navedeno, s seboj smo vzele tudi dobro voljo. Po dobro podprtem zajtrku smo takoj krenile na pot. Takoj izza hotela smo našle oznako za našo načrtovano pot, sprva je bila strmina kar huda, a le kratek čas.
K sreči smo že prvi dan bivanja v Strunjanu, to področje nehote raziskale in smo vedele, da se bo zdaj, zdaj pokazalo tisto najlepše, to je lepa panoramska pot od Strunjana do Strunjanskega klifa.ali Fliškega klifa. Izredno lepa pot, na urejenih razglednih točkah ponuja za res lepe razglede. Sprva bolj proti Piranu, nato pa vse bolj proti severu in proti Mesečevem zalivu. V tem zalivu je urejena pot za spust k morju in pod samo steno Klifa. Seveda naša Tatjana je morala to dano možnost izkoristiti. Z Uršo pa sva ob klepetu in uživanju v razgledu, jo čakali na robu poti. V nadaljevanju je sledil kratek vzpon proti vrhu klifa, mimo mogočnih oljčnih nasadov. Do kamor je segal pogled, povsod oljke. Zato ni čudno, da se tukaj prideluje oljčno olje visoke kvalitete in znano tudi po svetu. Ko smo zapustile te nasade oljk, je pot vodila nekaj časa ob mešanem gozdu nato pa stopila na planu na lepem travniku, s prelepim razgledom v celoten tržaški zaliv. Izola je bila pred nami kot na dlani, za njo Debeli rtič in za njim Trst. V daljavi pa se pokaže obris Julijcev. Mrč ni dovolil lepega posnetka, vseeno pa sem naredila nekaj posnetkov z upanjem, da mi bo fotošop pomagal kaj pričarati.
Pot do hotela Belvedere je hitro minila. Počitek in kava sta prav prišli, pa tudi smooti "zelene barve" ni bil slab.
Uživale smo v razgledu in pogledu na morje, kjer je bilo veliko jadrnic, verjetno tekmovanje.Le za nadaljevanje poti se nismo zanimale, smo bile prepričane, da že vse vemo. In smo nadaljevale pot proti Izoli ob zelo prometni cesti. Napaka, pa to kakšna! Tatjani je bilo dovolj tolčenje betona in je šla raziskovati tja bolj k morju, kako bi se dalo priti do same Izole po bolj prijaznem dostopu. Kmalu je našla pot ob morju, po kateri bi se lahko že od samega hotela Belvedere sprehodile do tja, kamor smo bile namenjene.
V marini smo se našle in družno ugotovile, da smo "goske" brez primere. Sledil je ogled starega mestnega jedra, pa tam na pomolu pod palmami malo posedele, se posladkale s sladoledom in že razmišljale kako priti nazaj v Strunjan. Po isti poti? Oh, raje ne. Gremo na bus. Urša mimogrede, ko iščemo avtobusno postajo, opazi taksi. Se pozanima za ceno. Ugodno, še pa še.
Hitro se strpamo v taksi in čez 20 minut smo že bile pri hotelu v Strunjanu. Ponosne kako smo to fajn izpeljale in kako smo se lepo imele. .