.
Ob koncu oktobra ali v začetku novembra se moje bivanje na Planini Vogar za letos končuje. Morda pridem še za kakšen dan, dva, daljšega bivanja pa ne bo več, pa še to je odvisno od prevoznosti gozdne ceste. Pridem le toliko, da preverim kako moje domovanje na planini prezimuje in da obnovim zalogo v ptičji krmilnici. Kajti to je zelo pomembno, saj so se ti pernati letalci navadili na hišo in vedo kje jih čaka piča. Sem bila pa letos kar veliko na planini, prišla sem v začetku maja in bila tu skozi vse poletje, le z manjšimi skoki v dolino za par dni, po nujnih opravkih. Ja, tudi pred histerijo zloglasnega virusa sem bila tu bolj na varnem, niso me dosegli razni tozadevni ukrepi in na maske sem kar pozabila. Brskam po slikovnem arhivu, ki je kar zajeten. Pa pridem do zaključka, da je bilo letošnje poletje na planini zelo lepo tako bivalno z vso lepo floro, kot tudi vremensko. Veliko je bilo sončnih dni, pa tudi nevihte nas niso obšle in deževalo je močno, kot radi rečemo; "lije kot iz škafa", ampak vse to spada v ponudbo planine. Ja, tudi obisk turistov je bil velik, včasih celo prevelik.
Ko takole brskam po fotografskem gradivu, se večkrat vprašam in razmišljam o tem kateri letni čas ali bolje katero obdobje na planini mi je najbolj pri srcu. Težko se odločim. Niham med pomladjo, ko se narava prebuja po zimskem spanju, vse brsti in tistega prvega cvetja se zelo razveselim. Da je preko poletja vse v cvetju sem že navajena, tu je čar le v posameznih odtenkih in času kdaj kaj cveti. Potem me pa spet povsem prevzame jesen. ta letni čas, ki z barvami ne skopari in je znova in znova lepa, zanimiva. Vsak dan so barvni odtenki drugačni in ni ga malarja, ki bi znal to mešanico barv spraviti v paleto. V fotoaparatu imam program za slikanje jeseni, kjer naj bi bile te barve bolj poudarjene. Letos tega programa nisem uporabila, kajti barvna nasičenost je bila letos v jesenskih barvah že tako in tako premočna.
Tile verzi Kajetana Koviča povedo veliko:
Da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali in
je tema zarana!
Ko takole brskam po fotografskem gradivu, se večkrat vprašam in razmišljam o tem kateri letni čas ali bolje katero obdobje na planini mi je najbolj pri srcu. Težko se odločim. Niham med pomladjo, ko se narava prebuja po zimskem spanju, vse brsti in tistega prvega cvetja se zelo razveselim. Da je preko poletja vse v cvetju sem že navajena, tu je čar le v posameznih odtenkih in času kdaj kaj cveti. Potem me pa spet povsem prevzame jesen. ta letni čas, ki z barvami ne skopari in je znova in znova lepa, zanimiva. Vsak dan so barvni odtenki drugačni in ni ga malarja, ki bi znal to mešanico barv spraviti v paleto. V fotoaparatu imam program za slikanje jeseni, kjer naj bi bile te barve bolj poudarjene. Letos tega programa nisem uporabila, kajti barvna nasičenost je bila letos v jesenskih barvah že tako in tako premočna.
Tile verzi Kajetana Koviča povedo veliko:
Da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in potok se skali in
je tema zarana!
