Mesec april je bil vedno muhast, največkrat se mu pripisuje dež, pa mogoče še kakšno snežinko za povrh.
Letos pa nam kroji čudno vreme, padavin niti ni bilo veliko, so bile pa nizke temperature pogoste, oziroma nihanja precej izrazita; enkrat se je segrelo vse tja do skoraj 20 stopinj, par dni zatem pa je bila na obzorju že hladna fronta, in temperature so padle precej pod 10 stopinj. Proti koncu meseca je pa prišla kar konkretna pošiljka snega, saj ga je v gorah nasulo tudi do pol metra, v dolini pa precej manj. Vetrovno je bilo skoraj vse dni, jugozahodnik je imel primat.
Vsem tem razmeram sva tudi midve z mojo Uršo prilagodile obisk obema ljubega kraja, ki se razprostira vse od Soteske naprej. Letos sva vzeli na počez Ukanc, kajti Urša ima tezave s kolenom in dolgi sprehodi za njo niso bili dobra izbira Skoraj vedno, ko sva bili namenjeni v Ukanc, je bil prej postanek na Naklovi glavi, ki sicer ni prav dalec od Ukanca. Postanki na tej Glavi v času, ko je bil obisk Bohinja zelo zmanjšan (zaprte regije) in včasih tudi vreme neugodno, je bilo vedno prijetno, uživaško. Več obiska je imel Vogel, smučarija jih je vabila. Včasih sva se sprehajali v lepem in sončnem vremenu, a vseeno odeti v topla oblačila. Dodatek vetra je vso sončno toploto izničil. Če so se nagrmadili temni oblaki z dodatkom vetra, pa je bila druga pesem. Ogrel si se le s hitro hojo ali pa s kavo, ki sva jo nabavili pri Cukiju in jo počasi srkali na obali jezera, bolj točno na Naklovi glavi. Če je pa za pihala kakšna bolj topla  sapica sva pa k kavi dodali še dober  Cukijev sladoled.
Urša pravi, da se posedanja na Naklovi glavi nikoli ne naveliča. Tam se čist izklopi, malo po meditira, se pomeni z racami, ki vedno pridejo po priboljšek. Zelo je navdušena nad lepoto Savice, njeno čistost in zeleno barvo. vedno poslušam vzdihljaje kot so; "O, je lepo, saj lepš že ne more bit". Tudi meni tam korak zastane in vedno se naredi še kakšen škljoc. 
Nekaj podobnega se nama zgodi, ko prideva k izlivu Savice v jezero. Tista lepa bela peščena plaža oz.obala je raj v malem. S pogledom lahko zajameš celo jezero in v mirni vodi občuduješ sliko Pršivca.
Bohinj ima veliko možnosti za lepe sprehode in oglede raznih zanimivosti. Nekaj lahkih, takih za razvajen korak, ali pa za tiste, ki radi zagrizejo v strm breg. Že pri Nomenju lahko prečimo Savo Bohinjko in si ogledamo slap Grmečico in ostanke starega plavža ob potoku Plavžarica. Težko bi naštela vse lepe izletniške točke in zanimivosti. Seveda se pa moja oz.naša pot največkrat konča nekje ob jezeru ali v koritih Mostnice, pa tam na Skalci  ali nekje pod Rudnico in Studorjem. Tam nekje v začetku maja pa teh postankov ne bo več veliko, kajti glavna smer za našo družino, bo pot via Vogar. 

,Ne zgodi se prav pogosto, da bi kakšno znamenitost obiskala kar dvakrat v desetih dneh. Ja, pri koritih Mostnice se je naredilo prav to. Zakaj? Moja Urša, čeprav se ima za Bohinjko, v koritih še ni bila. Velikokrat se nad koriti peljeva proti svojemu domu na Vogarju in vedno pade vprašanje; kdaj greva v korita? Ja, kdaj za mene ni vprašanje, za mlade je pa čas v drugačnih dimenzijah in za marsikaj ni časa, čeprav volja je. Prvič sva šli le do "slončka", ker ji težave s kolenom niso kaj več dovoljevale. V drugi rundi pa sva korita obdelali v celoti, po levi strani gor in pri Češenjskem mostu smer zamenjali in se sprehodili po desnem bregu. Skoraj mi je ta  del poti bolj pri srcu, večkrat se približaš koritom in lahko občuduješ Mostnico, v svoji zeleni barvi, ki ukleščena med ozke in visoke stene korit teče proti vasi. Obisk korit je za  mene vedno lepo doživetje; do dobra se sprehodiš, naužiješ svežega zraka in kaj je lepšega, kot sprehod ob vodi, ko ti njeno žuborenje boža dušo in oko. Pa vedno se razveselim pogleda na Slončka, na Srčka v zg. toku in erozijskih loncev. Tej posebnosti se res ne morem načuditi v smislu, kaj vse lahko voda ustvari. Ob prvem obisku 26.3. je bil pretok vode v koritih zelo sleb, majhen, dočim 5.4. je otoplitev v gorah napolnila korita kar dobro. Saj je sneg v gorah vidno pobiralo. Da ne bo to pisanje izzvenelo kot samo moje "nakladanje" o doživetju lepot teh korit, naj dodam še nekaj podatkov, kot sledi:
Kristalno čist potok Mostnica je nad vasjo Stara Fužina v skale vrezal dva kilometra dolga korita, ki predstavljajo prijeten in nezahteven izlet, ne daleč od Jezera. Struga potoka se na nekaterih mestih povsem zoži, korita pa so visoka do 20 metrov. V zgornjem toku Mostnice se dolina razširi, v idilično dolino Voje, s prekrasnimi travniki. V njenem zatrepu naletimo na slap Mostnice. V koritih Mostnice je možno tudi soteskanje.
 

​Tole sem odkrila, ko sem brskala po mojem foto arhivu. Je zanimivo in bi bilo škoda, da ostane samo v mapi s slikami. Zakaj nisem tega že prej naredila? Saj se ve, da smo upokojenci s časom zelo na "knap" in da tudi radi kaj pozabimo. Jaz v tem nisem nobena izjema. Torej oglejmo si to lepo dogodivščino.
​Do slapa Grmečica se podam večkrat, najraje od železniške postaje v Nomenju. Od tam po lepih travnikih, po navadi polni cvetja, do Save Bohinjke, ki jo prečim po novem visečem mostu in nato po desnem bregu reke proti naselju Log. Pot ni zahtevna in ima več izvedb. V zadnjem času so prej kolovozno pot zelo lepo uredili, utrdili in pri slapu si mimogrede. Postanek pri slapu je vedno lepo doživetje. Grmečico lahko prečiš malo nižje od slapa, vendar je voda mrzla in že marsikdo se je nehote skopal pri prečenju. Lahko pa slap oz. tolmun pod njim obideš s tem, da izbereš zgornjo pot, stezico in če imaš srečo, jaz sem jo imela, naletiš še na adrenalinsko spuščanje po kanjonu, ali kot se temu drugače reče soteskanje. Zelo zanimivo, da to lahko vidiš iz prve vrste. Našla sem primerno stojišče in šklocanja ni bilo malo. Pustolovsko in drzno doživetje soteskanja ali kanjoninga v teh koritih je drzen izziv za izkušene in telesno dobro pripravljene športnike. Soteskanje ali kanjoning je izraz, ki opisuje plavanje in spuščanje po koritih gorskih rek. V lažjih kanjonih prevladuje plavanje in skakanje v tolmune. V težjih in tesnih soteskah pa je potrebna tudi vrv za spuščanje po manjših slapovih. Noro je videti, kaj šele doživeti.
 Grmečica je 8 metrov visok slap, zadnji izmed slapov v koritih potoka Grmečica. Nahaja se nedaleč od desnega brega Save Bohinjke med naseljem Log v Bohinju in Nomenj. Potok Grmečica je dolg pribl. 1,5 km, izvira pa kakšen​ kilometer nad 100 m dolgo sotesko Grmečiških korit. Od slapa teče Grmečica po gozdnem in pašnem terenu in se pri Nomenju izliva v Savo Bohinjko.
Čas mi je še dopuščal, po navadi kadar sem na foto potepu s časom ne skoparim, tudi tokrat nisem. Ogledala sem si tudi zapuščino srednjeveške livarne, kot mu pravijo plavža Sv.Heme ob Plavžarici ki je tudi na desnem bregu reke, vendar le bolj proti Soteski.

V Bohinju je megla doma, včasih vztraja dolgo, predolgo. Včasih se ura nagiba že kar k poldnevu, megla pa se noče in noče razkaditi. Ja, sem ter tja se le pokaže kakšna pika jasnega neba, a megla kot žleht baba, jo hitro zakrije. Ko pa se megla le prične trgati in je jasnine na nebu vse več in več in mraz tudi ne popušča, je kaj videti. Takrat vzdih "o, matr je lepo", kar sam od sebe pride. Res je lepo, okraski na drevju so kot bele čipke, stkane iz najbolj bele preje in iz minute v minuto je drugače. Tudi sprehod ob Savi Bohinjki je pravo lepo doživetje. In črna škatla se hitro polni z lepimi motivi. Kar pozabiš, da si prav za prav namenjen k Jezeru pogledati tisto, kar Bohinj skriva v svojih nedrjih.

List v koledarju se je že skoraj obrnil na november, jesen je pa še vedno bogatila naše razpoloženje s sončnimi in toplimi trenutki ter ognjemetom barvnih odtenkov. Včasih se je sonce nekoliko dlje zadržalo na jesenskem nebu in kar dobro ogrelo ozračje, saj v višjih legah je bila inverzija zelo izrazita. Lahke garderobe še ni bilo treba pospraviti. Sem ter tja so se temni oblaki le od nekje prikradli, nasuli malo dežja in prinesli več megle včasih je zavel močan veter, pestro je takrat, ko zapiha jugozahodnik.ki  kar dobro upogiba krošnje dreves, v vetru pa poplesava odmrlo listje. To so bile le kratke epizode. Ljubitelji narave smo prišli na svoj račun. Sprehodi, izleti so bogatili naš vsakdan vse dotlej, dokler nas zaradi korone niso strpali v "občine" in nam kot obvezno nadeli nag......oziroma maske. To je pa že druga zgodba.

 ......ja, kje drugje kot po Bohinju.
Letošnja zima ni bila to, kar bi morala biti; snežena, pasje mrzla, tudi za poledice smo bili v doberšnji meri prikrajšani. Pa kako naj bo poledica,če ni mraza in dežja, če ni bilo plundre, ki ponavadi preide v zmrzal. Le sem ter tja občasno naletavanje snega z vmesnim rosenjem, se ne šteje med resna padavinska območja. Bilo je pa veliko sončnih dni, včasih pomladno toplih in pogoji za sprehode so bili idealni. Nekaj sem jih nanizala, nekaj takih za dušo, nekaj po potrebnih opravkih. Lahko bi jih več, malo je bila ovira počutje, malo, ne skoraj več, pa ko človek z leti postane "komot". Včasih tega nisem poznala, sedaj pa se vse pogosteje lepi na mene.

  Imamo kraje, kjer se lahko odmaknjeni od mestnega direndaja, ekoloških zapacanosti in hrupa, prepustimo pravemu zimskemu navdihu, pa čeprav snežne odeje ni in ni videti. Le mraz in občasno megla v prebujajočem jutru ustvarjata belo okrasje po drevju in pogled na jezero je iz minute v minuto drugačen, svojstven.
Zima, če ji letos sploh lahko tako rečemo, saj se kot letni čas bolj spogleduje s pozno jesenjo, kot to kar mi od nje pričakujemo. Zatajila je. In mi godrnjamo in jamramo, že kar iz navade. le smučišča samevajo in žičničarji bijejo plat zvona.Sneg je nasula po vrhovih gora, v nižini pa le sem ter po kakšen centimeter, bolj za vzorec. Tudi za mraz tisti, ki seže do kosti, ko nos pordi in kapo močno vlečemo čez ušesa, nas je letos prikrajšala. Smo pa lahko deležni lepih sprehodov, včasih okrog poldneva, v čisto pomladnih temperaturah, drugič pa le toliko pod nulo, da nas prisili k hitrejšemu koraku. Sicer pa sredi januarja, kar se zime tiče, še ni za obupati. Februar ali svečan nas zna presenetiti, bo mraz in Sv. Matija (24.2.) led prebija, če ga ni, ga pa naredi. Pa kakšna pošiljka snega bo pa le prišla od bogvekje.

O tako slabem vremenu, beri dež na dež, je težko napisati nekaj lepega, opevanega. Dežnik in gumijasta obutev sta v takih dneh najbolj zaželjena artikla, če se hočemo vsaj malo spraviti iz zapečka in pokukati v mračen, deževen dan. Nisem samo jaz težko čakala vsaj kakšen sončen žarek, o celodnevnem lepem vremenu ni bilo upati. Še vremenarji na TV in v ARSO so zmajali z glavo kot češ, ni kaj napovedati. Vsak dan isto. Dež v vseh niansah in možnostih, od rahlega pršenja do močnih nalivov. Bohinj moker po dolgem in počez. Jezero polno in marsikje tudi čez rob. Malo predaha je sem ter tja le bilo. Pot pod noge in fotoaparat je pridno beležil dogajanje.

 Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini  Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo  na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je  razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja  pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je  bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju  poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen  Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene. 
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda  Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.
Družabnost na planini malo pojenja, ko v okoliških gozdovih poženejo gobe. Skoraj vsi lomastimo po gmajni in stikamo za njimi. Jutra so takrat  poleg tega, da so lepa, tudi zanimiva. Nič radi se takrat ne srečavamo, vidiš samo košaro, ki je izginila za bližnjo smreko. Če vprašaš gobarja kje in koliko je nabral, je odgovor približno tak, kot bi vprašal ribiča, če je kaj ujel in kaj je prijelo za trnek.Tako kot so lovske, ribiške pravljice zelo prikrojene, tudi gobarske ne zaostajajo za njimi.

S prejšnjimi fotografijami sem obdelala le utrinke Zgornjega dela Vogarja. Ima pa tudi Spodnji Vogar kaj za pokazati. Tu pride Vogar kot planina veliko bolj do izraza. Tam so grbinasti travniki bolj izraziti in prostranost planine je večja, bolj obiskana, tudi zaradi tega, ker je tam planinski dom in poseljenost planine je tam večja.