List v koledarju se je že skoraj obrnil na november, jesen je pa še vedno bogatila naše razpoloženje s sončnimi in toplimi trenutki ter ognjemetom barvnih odtenkov. Včasih se je sonce nekoliko dlje zadržalo na jesenskem nebu in kar dobro ogrelo ozračje, saj v višjih legah je bila inverzija zelo izrazita. Lahke garderobe še ni bilo treba pospraviti. Sem ter tja so se temni oblaki le od nekje prikradli, nasuli malo dežja in prinesli več megle včasih je zavel močan veter, pestro je takrat, ko zapiha jugozahodnik.ki  kar dobro upogiba krošnje dreves, v vetru pa poplesava odmrlo listje. To so bile le kratke epizode. Ljubitelji narave smo prišli na svoj račun. Sprehodi, izleti so bogatili naš vsakdan vse dotlej, dokler nas zaradi korone niso strpali v "občine" in nam kot obvezno nadeli nag......oziroma maske. To je pa že druga zgodba.

 ......ja, kje drugje kot po Bohinju.
Letošnja zima ni bila to, kar bi morala biti; snežena, pasje mrzla, tudi za poledice smo bili v doberšnji meri prikrajšani. Pa kako naj bo poledica,če ni mraza in dežja, če ni bilo plundre, ki ponavadi preide v zmrzal. Le sem ter tja občasno naletavanje snega z vmesnim rosenjem, se ne šteje med resna padavinska območja. Bilo je pa veliko sončnih dni, včasih pomladno toplih in pogoji za sprehode so bili idealni. Nekaj sem jih nanizala, nekaj takih za dušo, nekaj po potrebnih opravkih. Lahko bi jih več, malo je bila ovira počutje, malo, ne skoraj več, pa ko človek z leti postane "komot". Včasih tega nisem poznala, sedaj pa se vse pogosteje lepi na mene.

  Imamo kraje, kjer se lahko odmaknjeni od mestnega direndaja, ekoloških zapacanosti in hrupa, prepustimo pravemu zimskemu navdihu, pa čeprav snežne odeje ni in ni videti. Le mraz in občasno megla v prebujajočem jutru ustvarjata belo okrasje po drevju in pogled na jezero je iz minute v minuto drugačen, svojstven.
Zima, če ji letos sploh lahko tako rečemo, saj se kot letni čas bolj spogleduje s pozno jesenjo, kot to kar mi od nje pričakujemo. Zatajila je. In mi godrnjamo in jamramo, že kar iz navade. le smučišča samevajo in žičničarji bijejo plat zvona.Sneg je nasula po vrhovih gora, v nižini pa le sem ter po kakšen centimeter, bolj za vzorec. Tudi za mraz tisti, ki seže do kosti, ko nos pordi in kapo močno vlečemo čez ušesa, nas je letos prikrajšala. Smo pa lahko deležni lepih sprehodov, včasih okrog poldneva, v čisto pomladnih temperaturah, drugič pa le toliko pod nulo, da nas prisili k hitrejšemu koraku. Sicer pa sredi januarja, kar se zime tiče, še ni za obupati. Februar ali svečan nas zna presenetiti, bo mraz in Sv. Matija (24.2.) led prebija, če ga ni, ga pa naredi. Pa kakšna pošiljka snega bo pa le prišla od bogvekje.

O tako slabem vremenu, beri dež na dež, je težko napisati nekaj lepega, opevanega. Dežnik in gumijasta obutev sta v takih dneh najbolj zaželjena artikla, če se hočemo vsaj malo spraviti iz zapečka in pokukati v mračen, deževen dan. Nisem samo jaz težko čakala vsaj kakšen sončen žarek, o celodnevnem lepem vremenu ni bilo upati. Še vremenarji na TV in v ARSO so zmajali z glavo kot češ, ni kaj napovedati. Vsak dan isto. Dež v vseh niansah in možnostih, od rahlega pršenja do močnih nalivov. Bohinj moker po dolgem in počez. Jezero polno in marsikje tudi čez rob. Malo predaha je sem ter tja le bilo. Pot pod noge in fotoaparat je pridno beležil dogajanje.

 Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini  Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo  na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je  razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja  pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je  bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju  poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen  Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene. 
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda  Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.
Družabnost na planini malo pojenja, ko v okoliških gozdovih poženejo gobe. Skoraj vsi lomastimo po gmajni in stikamo za njimi. Jutra so takrat  poleg tega, da so lepa, tudi zanimiva. Nič radi se takrat ne srečavamo, vidiš samo košaro, ki je izginila za bližnjo smreko. Če vprašaš gobarja kje in koliko je nabral, je odgovor približno tak, kot bi vprašal ribiča, če je kaj ujel in kaj je prijelo za trnek.Tako kot so lovske, ribiške pravljice zelo prikrojene, tudi gobarske ne zaostajajo za njimi.

S prejšnjimi fotografijami sem obdelala le utrinke Zgornjega dela Vogarja. Ima pa tudi Spodnji Vogar kaj za pokazati. Tu pride Vogar kot planina veliko bolj do izraza. Tam so grbinasti travniki bolj izraziti in prostranost planine je večja, bolj obiskana, tudi zaradi tega, ker je tam planinski dom in poseljenost planine je tam večja.

Lepih kotičkov v Bohinju res ne manjka, eni so bolj atraktivni in bolj obiskani kot npr. tale Korita in slap Savica, drugi malo manj a jih je vredno poiskati in pogledati. Včasih pa jih narajmaš kar mimogrede, ko brez določenega cilja vandraš po prostranstvu Bohinja. Na sprehodu mi ni nikoli dolgčas. Vedno se kaj dogaja, vedno najdem kaj novega, zanimivega. Velikokrat samo lep, droben cvet ob poti.
Za ogled Korit Mostnice ni treba daleč hoditi. Že iz vasi Stara Fužina pelja pot proti "gradu" in malo pod njim prečiš rake oz.korito z vodo in ob tem koritu te prijetna hoja po mešanem gozdu kmalu pripelja do Mostnice, kjer zapušča slikovita korita. Ko zapustiš rečno korito, je potrebno premagati krajšo strmino in že se pri Hudičevem  mostu. Malo nad levim bregom je smerokaz in info tabla.Torej pot pod noge! Dan je lep, opran. Saj je prej par dni kar dobro deževalo.

Desni pritok Mostnice, potok Suha, si zagotovo zasluži več pozornosti. V spodnjem toku pada v kar nekaj lepih skočnikih, ter se tudi preliva skozi korita. Korita Suhe niso tako izrazita in dolga kot pri Mostnici, toda sam potok bi se lahko uvrstil med naše posebnosti. Malo pod njegovim izvirom se začne strm spust, kateri kmalu preide v morda najvišji lehnjakov slap na svetu. Ob večjih sušah voda le polzi po strmi steni, vendar ravno zaradi tega lenega toka počasi raste lehnjakov slap. Ob deževnih dobah se leno polzenje spremeni v prav mogočen 105 m visok več pramenski slap. Čudovit je pogled na množico med seboj prelivajočih se pramenov po temno zeleni preprogi. Od izvira voda kmalu teče v drseči 25 m visok del slapu, dokler ne pride do prepadne stene, ter se nato preko strme, 80 m visoke stene spusti do dna. Slap nima tolmuna in voda teče naprej kot strma brzica. Obiskovalci, ki poznajo slapove v alpskem svetu, bodo pri ogledu tega slapu presenečeni nad njegovo kar nekako eksotično podobo. Obisk tega slapu ne bo poplačan samo s pogledom na slap, temveč tudi na slikovite strme stene soteske. Šumenje potoka se sliši že kmalu po vstopu na cesto, ki pelje proti parkirišču Blato in proti Vogarju.
Ime Suha se v Bohinju pojavlja kar pogosto.V Spodnjih Boh.gorah - nad Ribčevim lazom je dolina s tem imenom, ki ga je verjetno dobila po potoku Mala Suha, ta pa  se nato združi z hudournikom Velika Suha. Le ta svoje vode nabira v severnem ostenju Vogla.
​V Ukancu je Ukanska Suha, ki se nekje omenja, da nato preide v Ražnovo Suho.

Ko se Vogel z okolico odene v belino, je prava paša za oči in raj za pristaše vijuganja po strminah.Če je pa še lepo sončno vreme se pa najde tudi nekaj takih, ki pridejo sem gor le napolniti baterije in se predajati sončnim žarkom.

Odkrivati prostranost neba in kot ptica poleteti z jadralnim padalom je lepo doživetje.Tisti, ki poletijo sami večkrat, to dobro vedo. Meni se je ta dolgoletna želja izpolnila pred leti, ko me je v tandemu popeljala pilotka Lucija z vzletišča na Vogarju.
Bilo je nepozabno.
Tole v prilogi ni moj polet. Z dovoljenjem sem naredila nekaj posnetkov o pripravi na polet in sam vzlet ter nato še malo jadranja po bohinjski kotlini.