Tole raziskovanje Zgornjega Posočja sva z mojo Tatjano opravili že v lanski jeseni, namen je bil obiskati manj znane in manj opevane lepote našega najbolj zahodnega dela Slovenije. Da bi vse skupaj spravila v neko pripoved mi je vedno zmanjkalo časa. Veliko lepih vtisov, veliko slikovnega gradiva ne morem kar tako natresti v zgodbo, ne da bi se prej podučila še o zgodovini in posebnostih teh krajev. Nisem lenarila, kar veliko sem brskala po raznih medijih. Pa največkrat prišla do zaključka, da vem premalo ali pa da to ne znam obelodaniti. Velikokrat sem se v mislih sprehajala po teh krajih, vedno odkrila, da sem bila še premalo radovedna. Vmesni dogodki in zdrav.počutje je pa tudi naredilo svoje, in zapis se je vse bolj in bolj oddaljeval.

Breginjski kot se razprostira na skrajnem zahodu Slovenije. Leži v predalpskem svetu zahodno od Kobarida. S severne strani ga obdaja razpotegnjeno pogorje Stola, z južne pa Matajur, Mija in Lubija. Po dolini teče reka Nadiža. Ta dolina je raztegnjena med Staroselskim podoljem na vzhodu, na zahodu pa jo omejuje državna meja z Italijo. Vzdolž reke Nadiže je nanizanih 13 naselij, med njimi tudi najzahodnejša slovenska vas, Robidišče.

Breginj je najbolj zahodno ležeče večje naselje ob slovensko - italijanski meji. V mesecu maju in septembru 1976 je več potresnih sunkov Breginj hudo poškodovalo. Ohranili so se samo cerkev z župniščem in dve domačiji, ki sta sedaj obnovljeni in kulturni spomenik. Po potresu so vzhodno od starega Breginja postavili naselje 79 montažnih hiš in skupen hlev, na mestu starega naselja pa precej novih hiš.


Nad samim Breginjem se nahaja na manjši vzpetini  cerkev Marije Snežne  ob kateri je tudi pokopališče, tam se nam odpre lep razgled na samo naselje in na vrhove, ki obdajajo že prej omenjeni Breginjski kot.

 Nisva prav zgodaj zapustili nastanitve v Bovcu, pa čeprav je bilo sonce že kar visoko na nebu, obiskali sva še slap Virje, ki je v bližini Bovca in se nato podali proti dolini Koritnice. Vseskozi je bila pred nama markantna podoba Svinjaka, v špico zašiljene gore, ki vabi s svojo lepo in pokončno podobo, a sva v pogovoru bili enotni, da ta strmina ni za najina kolena. Imeli sva bolj nižinske načrte.
Takoj za mostom pri trdnjavi Kluže sva zavili v dolino Bavšice. Na samem začetku ceste zagledava opozorilno tablo, da je cesta v dolino zaprta zaradi del na cesti. Obe v en glas rečeva; "joj, a spet". Ta "spet" se je nanašal na zapore cest, ki sva jih v preteklih dveh dneh kar nekaj doživeli, in tiste pri Borjani se bova še dolgo spominjali, predvsem zaradi najine odločitve "greva", a žal ni šlo in sva s tem pridelali dodatnih 20 km vožnje. Za bavško cesto je vsaj pisalo, da je prevoz možen do prve domačije. Greva, ne greva? Seveda greva, do kamor bo šlo bo pač šlo, je mnenja naša Tatjana. Pa sva prišli celo do prvih hiš v Zg. Bavšici. Od tam naprej pa je bila cesta "v delu" in stroji so brneli. Tatjana je šla raziskovati kako kaže za naprej, mene pa je ob cesti premamil napis "Matijev čebelnjak" in sem šla raziskovati to področje, delno travnato in delno med drevjem, sem z očmi iskala podobo majhnega čebelnjaka. Našla., pa stavba niti ni majhna in je močno skrita v goščavi zaraščenih senožet in v bližini neke domačije (kadilo se je iz dimnika), torej ni zapuščena. Čebelnjak zagledaš, ko si že čisto pri njem. Bila presenečena in vesela novo odkrite najdbe
Pa še nekaj besed o sami idilični dolinici Bavšice, s stransko dolino Balo zavzema med dolinami v Zgornjem Posočju posebno mesto. V tej proti zahodu odprti koritasti dolini dobiš občutek, da se je ledenik umaknil šele nedavno, tako groba in neotesana pobočja je pustil za seboj. V tej dolini bolj kot kjerkoli v naših gorah začutimo, kako pritiskajo na življenje v dolini naravne sile iz visokogorja. Lepe senožeti na mnogih mestih zasipajo meli in vsepovsod ležijo veliki balvani, ki so pridrveli iz strmin, ali pa jih je odložil ledenik. Domačini so se umaknili, le še ena kmetija je dejavna. Številne domačije samevajo, propadajo ali so postale počitniške hišice. Zapuščeno vasico Logje v izteku Bale so prebivalci zapustili do zadnjega. Že pred leti sem jo odkrila, jo občudovala in se čudila idili in skromnosti ljudi, ki so tu živeli.
Bavščica je  štirikilometrska stranska dolina Koritnice, je tipična visokogorska dolina, ki je z vseh strani obdana z visoki vrhovi in slemeni. Dolino oklepa greben, ki povezuje Bavški Grintavec s Svinjakom in na drugi strani greben Loške stene. V zatrep se klinasto zarezuje greben Pihavca in Obljaka.

 Včasih prav čutiš potrebo, da bi obiskal kakšen tak kraj, področje, ki se ti je v preteklosti globoko vtisnil v spomin in te prevzel s svojo čarobnostjo. Za mene je to Trenta in Zgornje Posočje.Tudi z mojim pokojnim možem sva rada sem zahajala na par dnevne raziskovalne počitnice in vedno sem si rekla; še se bom vrnila. V teh dneh bi praznovala lep ljubilej skupne življenske poti. Sama ne bi šla, sva se pa z mojo Tatjano dogovarjali o nekaj dnevnem potepanju po Zgornjem Posočju. Načrt je bil obsežen, danih veliko možnosti, nisva pa imeli v mislih te ceste . Saj jaz ne, mogoče ona, pa tega ni na glas rekla. Je pa nastanitev organizirala v Bovcu !!! Mene je bolj vleklo raziskovanje Zgornje Trente, predvsem tiste pod Bavškim Grintovcem. Pa bo to ostalo za kdaj drugič. Jesen še ni rekla zadnje besede, jesenski malarji v Trenti znajo biti še kako ustvarjalni.
Odločitev je padla zadnji dan bivanja v Bovcu, ko sva se pri zajtrku menili kako najbolje izkoristiti lep dan in še kaj lepega doživeti na poti proti domu.
Glede na lepo jesensko vreme in vikend, je bil promet na cesti zelo povečan. Motoristi so kar švigali mimo naju. Obisk trdnjave Kluže je odpadel takoj, ko sva zagledali polna parkirišča. Pa sledi vprašanje; ja, kam pa sedaj? Bavšica je bila prava izbira. Sicer je bilo na začetku ceste obvestilo, da je cesta zaprta zaradi del, odprt le del ceste do Sp Bavšice. Ej, kjer je volja, je tudi pot, prišle sva celo do Zg. Bavšice. Pa o tem kaj več drugič.
Ko je bila Loška dolina za nama, Log pod Mangartom tudi, se je cesta proti vasi Strmec, kar malo vlekla. Ni dolgočasna, le pričakovanja kako naprej so bila še odprta. Kratek postanek v lepem Strmecu, kjer lahko tudi občuduješ znamenito Loško steno s tisoč metri višine in 5 km širine, ti vzame dih, in je to najširša stena v Julijskih Alpah.
Ko prevoziva še znameniti Predelski viadukt, se je avto pri Mlincu obrnil. proti Mangartu, oziroma njegovi  znameniti Mangartski cesti. Cesta ima vrsto presežkov; visokogorska cesta je serpentinasta, drzno speljana v  severno strmino Planje in Ilovca, nato pa se preseli na strmine pod Male  Špice. Cesta je sicer lepo vzdrževana, je pa ozka in izogibališč ni prav veliko, pa še ta so "skromna". Srečavanje je marsikje pod ?.  A šoferji večino strpni in uvidevni. Kolesarjev tudi ne manjka. Kot sopotnik sem imela pomembno zadolžitev; "glej naprej in ugotovi kaj se nama približuje". Zapomniti si moram, kje se da dobro izpeljati srečanje z nasprotno vozečim vozilom. Napetost od "podna do vrha" ni popustila. Uf, je bilo občasno napeto! Cesta je dolga 11.980 m. Vožnjo po tej cesti si lahko privoščijo samo izkušeni šoferji in tisti, ki imajo vsaj malo adrenalina v sebi. Cestnina, ki jo plačaš nekje na sredi poti, je pa skromna 5 EU. Popolnoma upravičeno bi bila vsaj za 10 EU višja. Već o gradnji cesti pa kasneje.

lSedaj pa še nekaj besed o gradnji ceste; zgrajena je bila leta 1938, od spomladi do jeseni (april-oktober) gradila jo je italijanska vojska, sprva je bila makadamska, s petimi predori. služila naj bi italijanski vojski za obrambo pred jugoslovansko vojsko v 2.svetovni vojni. Skupno je cesto gradilo 500 mož, na vsakih 10 mož pa je bil kovač, ki je sproti popravljal ročno orodje. Delo je potekalo po etapah, brez prekinitev po 12 ur na dan. Dela so hkrati pričeli na več odsekih. Ekipe za vrtanje predorov so delale neodvisno od poteka dela na trasi, saj so imele načrte za vsak predor posebej. Za oddaljene delavce je vojaško vodstvo dobro preskrbelo za bivanje in prehrano.. Okusne hrane je bilo vedno dovolj. Za sprotno dostavo materiala za gradnjo ceste in prehrano delavcev, so postavili dve tovorni žičnici. Kljub slabi zaščitni opremi v tistem času ni bila zabeležena hujša poškodba ali delovna nesreča. Zaradi bližajoče se zime in kasneje tudi 2.svetovne vojne graditelji niso uspeli zgraditi glavnega zaključka trase skozi predor do Rateškega Malega Mangarta. Cesta je odprta od druge polovice junija do prvega jesenskega snega.Skupna dolžina najvišje speljane ceste v Sloveniji je 11.980 m, višinska razlika 980 m, najvišja točka Mangartskega sedla je 2072 m
Mangartska cesta v zadnjem času predstavlja svojevrsten izziv za kolesarje in ni ga pravega kolesarja, če nima v malhi kraljevskega vzpona.
Z vzletišča pod Malim vrhom je možen polet nad dolino Koritnice s padalom v tandemu.
Ob vznožju vršne kupole Mangarta stoji tik pod sedlom Mangartska koča (1906 m). Zaradi vseh omenjenih lastnosti spada Mangart z okolico v zaščiteno območje TNP.
​Še večno vprašanje glede imena; domačini pravijo Mangrt, pisno pa se pojavlja Mangart. Uradno naj bi bilo pravilno Mangart, dovoljena pa tudi uporaba Mangrt.

Turkizno modra Nadiža izvira v Breginjskem kotu, pod dolgim grebenom Stola. Njen hudourniški značaj ustvarja številna prodišča, tolmune in korita. Poleti privablja številne kopalce. Ena najbolj čistih in najtoplejših alpskih rek po ustnem izročilu celi rane in ima zdravilen učinek.
Nadiža izvira kot Črni potok v Breginjskem kotu in se po 60 km združi z Terom. Od sotočja Belega in Črnega potoka do izliva Legrade teče proti jugu in je mejna reka med Italijo in Slovenijo. Pri Logjeh se obrne proti severovzhodu, blizu Kreda pa ponovno spremeni smer in se zareže v sotesko med Mijo in Matajurjem ter pri mejnem prehodu Robič prestopi v Beneško Slovenijo. V vrhnjem toku ima Nadiža značilnosti Alpske reke, od Logje naprej pa predalpske
Zaradi sorazmerno visoke temperature, čiste vode in mirnega toka je primerna za kopanje. V Nadiži živi precej endemičnih vrst in podvrst sladkovodnih rib jadranskega porečja, med drugimi potočni glavoč, primorski blistavec, grba, štrkavec in primorska belica. V srednjem in spodnjem toku Nadiža odlaga prodne nanose, ki tvorijo ene izmed najlepših in najbolje ohranjenih prodišč predalpskih rek v Sloveniji. 
Napoleonov most čez Nadižo je kamnit stopničast ločni most nad koriti reke Nadiže blizu vasic Podbela in Logje na skrajnem zahodu Slovenije. Čez most je potekala starodavna pot iz Pradola in Robidišča naprej po dolini reke Nadiže.
Težko je opisati lepote Nadiže z eno besedo "lepo". Že vso strmo pot od Logja proti soteski Nadiže sem imela občutek, da naju tam čaka nekaj posebnega. Res je bilo vzdihovanja veliko in usta raztegnjena v širok nasmeh, so dala vedeti, da sva odkrili pravi biser. Ob lesenem mostu sva pustili avto in se takoj podali k vodi. Voda čista, lepe zelenkaste barve, le pretok je bil zaradi suše bolj slab. Številni tolmuni in bele skale in prodovje samo še dodaten okras tej lepi reki. Kakšna je pa temperatura je pa takoj preverila naša Tatjana in slike zgovorno povedo vse. V obzir je treba vzeti tudi datum; 21.september, to je čas ko se kopalna sezona že konča.

Ko sva se naužili lepot Nadiže, je bilo prvotno v načrtu še poiskati Napoleonov most in jo nato mahniti proti Borjani in nazaj proti Bovcu, kjer sva bili nastanjeni. Pa ni bilo tako, že ko sva se vzpenjali po vijugasti ceste iz soteske Nadiže, je Tatjana omenila, da bi bilo dobro si še ogledati našo najbolj zahodno vas v tem predelu, to je Robidišče. Ja, če se Tatjana nekaj odloči, jo je težko prepričati, da bi od tega odstopila. Takoj je bilo jasno, ko je v razpotju cest Borjana - Robidišče avto usmerila v breg proti slednjemu. In bilo je prav. Bilo je kaj videti in doživeti.
V Breginjskem kotu na skrajnem zahodnem robu Slovenije, na nadmorski višini 650 m, leži na široki terasi vasica Robidišče. Severno, zahodno in južno je obdano z državno mejo in predstavlja tako rekoč mejni kamen s sosednjo Italijo. Tam čez, samo korak stran, je tisti kos zemlje, ki mu še danes pravimo Beneška Slovenija, zato niti ni čudno, da je bilo nekoč življenje tega kraja toliko bolj vezano na kraje onkraj meje. Robidišče s svojo odmaknjeno lego na desnem bregu reke Nadiže, predstavlja enega redkih živih spomenikov, ki vzbujajo v ljudeh občudovanje, nostalgijo in jih nikoli ne pustijo ravnodušnih. Do Robidišča se pripeljemo po lokalni cesti, ki se v Borjani odcepi od ceste proti Breginju. Cesta od odcepa pelje mimo naselja Podbela ob Nadiži in nadaljuje skozi slikovita korita s kamnitim »Napoleonovim mostom« do Robidišča. Edinstvena značilnost beneško-slovenskega tipa hiš, ki jih je najti na Robidišču, so stavbni nizi, grajeni iz klesanih blokov z zunanjimi povezavami z zidanimi stopnišči in lesenimi zunanjimi hodniki - ganki.