Če domuješ na samem začetku Zgornjesavske doline se na lep zimski dan res ni težko odločiti; kam? Nekam v
Karavanke,je prvo kar pomisliš, ker bo tam s soncem obsijan vsaj del poti.
Skozi slikovito vas Dovje se hitro vzpneš do prvega razgledišča proti Mojstrani in dolini pod Triglavom.
Pri prvem križišču se je držati smeri v desno ( levo proti Kepi). Po prečenju potoka Mlinca pot oz. tokrat zasnežena cesta v razpotegnjenih okljukah počasi pridobiva na višini in lepih razgledih. Tu se kar nekaj smučarjev in sankačev predaja zimskim užitkom. V drugem križšču, to je pod senožeti Ravne, je pot v levo usmerjena proti Dovški babi, desno pa proti Plavškemu rovtu.
Spet se cesta v razpotegnjenih ovinkih počasi vzpenja (ali celo spušča) proti sedlu Na Visokih, kjer doseže najvišjo točko vzpona (1250 m) od tu dalje pa v blagem spustu proti planinam, ki sodijo na jeseniško stran. Vse do sedla je bila pot dobro utrjena. Pred kakšnim dnem je to naredil težak traktov in hoja po kolesnicah ni bila ravno uživaška a tudi ne naporna. To udobje na cesti se je na sedlu končalo, traktor je ubral drugo smer od moje.V smer, kamor sem bila namenjena, je nekdo s motornimi sanmi za silo le utrdil snežno odejo, a to samo kakšen km ali malo več. Se je premislil in obrnil. Preveč se mu je udiralo. Kaj sedaj??? Razmislek dolg in tehtan. Vrnitev po že prehojeni poti ne pride vpoštev, torej moram slab km poti pregaziti."Uf, težko bo". Saj so gamaše in pohodne palice doma, le dobra obutev in oblačilo se mi danes pišeta v plus.
Občasno sem svojo tehtno odločitev že obžalovala, a trmasto se korak za korakom pogrezala do kolen v prhek sneg. Vse to tja do Rogarjevega rovta. Na moje veliko olajšanje je bila od tam naprej proti Zakamniku narejena ozka gaz. Kar se mi je zdelo pravo razkošje. Na Zakamniku me je zajel močan veter, ki je dobesedno pometal sneg in me prisilil k hitremu spustu po zasnećeni sankaški cesti proti Plavškemu rovtu in od tam proti Jesenicam.