.Vse, kar je povezano z našim monarhom, pa naj bodo to vse tri doline, ki vodijo k njemu, ali pa sama gora, ima prizvok
posebnosti; veličastnost, lepoto. Nam pa le občutek, majhnosti, nepomembnosti, glede na skalovje, ki je pred nami. Ta občutek je še bolj poudarjen pod njegovo veličastno Steno in  ko z očmi objameš vse njegove mogočne sosede.
Včasih mi je žal, da bolj pogosto ne zahajam v to lepo dolino Vrata. Mogoče tudi zato ne, ker sem v mladih letih bila pogosto tu, ne toliko zaradi vzponov na vršace kot to, da sem bila nemi opazovalec Stene, kjer je svoj pečat pustil moj mož. Zadnja leta, pa je bil naval množic v to dolino tolikšen, da je bila vsaka namera za obisk  takoj nična.
Po koroni in vsega cirkusa okoli tega, je nepričakovano bila Dolina v prvih dneh junija slabo obiskovana, saj nas je bilo v Vratih, če odvzamem tiste, ki so šli na daljše ture, le za tri avtomobile in delavci v Aljaževem domu, ki po novem pripravljajo dom za odprtje. Brez hrupa, brez vpitja, le v daljavi se je slišala žaga ( tudi tu ni lubadar prizanesel) je bil sprehod do pod Stene prav idilično miren in sproščajoč.

Tole raziskovanje Zgornjega Posočja sva z mojo Tatjano opravili že v lanski jeseni, namen je bil obiskati manj znane in manj opevane lepote našega najbolj zahodnega dela Slovenije. Da bi vse skupaj spravila v neko pripoved mi je vedno zmanjkalo časa. Veliko lepih vtisov, veliko slikovnega gradiva ne morem kar tako natresti v zgodbo, ne da bi se prej podučila še o zgodovini in posebnostih teh krajev. Nisem lenarila, kar veliko sem brskala po raznih medijih. Pa največkrat prišla do zaključka, da vem premalo ali pa da to ne znam obelodaniti. Velikokrat sem se v mislih sprehajala po teh krajih, vedno odkrila, da sem bila še premalo radovedna. Vmesni dogodki in zdrav.počutje je pa tudi naredilo svoje, in zapis se je vse bolj in bolj oddaljeval.

Breginjski kot se razprostira na skrajnem zahodu Slovenije. Leži v predalpskem svetu zahodno od Kobarida. S severne strani ga obdaja razpotegnjeno pogorje Stola, z južne pa Matajur, Mija in Lubija. Po dolini teče reka Nadiža. Ta dolina je raztegnjena med Staroselskim podoljem na vzhodu, na zahodu pa jo omejuje državna meja z Italijo. Vzdolž reke Nadiže je nanizanih 13 naselij, med njimi tudi najzahodnejša slovenska vas, Robidišče.

Breginj je najbolj zahodno ležeče večje naselje ob slovensko - italijanski meji. V mesecu maju in septembru 1976 je več potresnih sunkov Breginj hudo poškodovalo. Ohranili so se samo cerkev z župniščem in dve domačiji, ki sta sedaj obnovljeni in kulturni spomenik. Po potresu so vzhodno od starega Breginja postavili naselje 79 montažnih hiš in skupen hlev, na mestu starega naselja pa precej novih hiš.


Nad samim Breginjem se nahaja na manjši vzpetini  cerkev Marije Snežne  ob kateri je tudi pokopališče, tam se nam odpre lep razgled na samo naselje in na vrhove, ki obdajajo že prej omenjeni Breginjski kot.

 ZDAJ POMLAD JE TU.....
​Tako je pred veliko leti na Slovenski popevki prepevala Beti Jurkovič,
jaz pa jo danes požvižgavam, ker se veselim pomladi! 
Ne manjka veliko, da bo čisto uradno nastopila, kot eden najlepših letnih časov.
Tista zmedena zima, ki ni izpolnila našega pričakovanja ne glede snežne odeje, še manj glede hudega mraza. se poslavlja. Ne bom žalovala za njo. Sedaj, v marcu se spet oglaša in maha z repom, a jo ne jemljem resno. Dobro je tudi to, da je v visokogorju nasula veliko snega, v dolini pa le za vzorec. Dnevi naj bodo vsak dan toplejši in sneg bo hitro pobralo. Napovedi vremena so obetavne in sprehodov bo vse več in več, nekaj tistih za dušo, nekaj tistih za zdravo počutje. Narava se opazno prebuja, drobnih rumenih cvetov trobentice in lapuha je vsak dan več. Jetrnik pa s svojo modrino kuka skoraj izpod vsakega grma. Jutranji hlad jih ne prizadene, le še bolj utrdi. Prav posebno trdoživ je mali zvonček in veliki ali kronica. Žafrani pa so malo bolj občutljivi in jih mraz ali dež kaj hitro poškodujeta.
.

 ......ja, kje drugje kot po Bohinju.
Letošnja zima ni bila to, kar bi morala biti; snežena, pasje mrzla, tudi za poledice smo bili v doberšnji meri prikrajšani. Pa kako naj bo poledica,če ni mraza in dežja, če ni bilo plundre, ki ponavadi preide v zmrzal. Le sem ter tja občasno naletavanje snega z vmesnim rosenjem, se ne šteje med resna padavinska območja. Bilo je pa veliko sončnih dni, včasih pomladno toplih in pogoji za sprehode so bili idealni. Nekaj sem jih nanizala, nekaj takih za dušo, nekaj po potrebnih opravkih. Lahko bi jih več, malo je bila ovira počutje, malo, ne skoraj več, pa ko človek z leti postane "komot". Včasih tega nisem poznala, sedaj pa se vse pogosteje lepi na mene.

  Imamo kraje, kjer se lahko odmaknjeni od mestnega direndaja, ekoloških zapacanosti in hrupa, prepustimo pravemu zimskemu navdihu, pa čeprav snežne odeje ni in ni videti. Le mraz in občasno megla v prebujajočem jutru ustvarjata belo okrasje po drevju in pogled na jezero je iz minute v minuto drugačen, svojstven.
Zima, če ji letos sploh lahko tako rečemo, saj se kot letni čas bolj spogleduje s pozno jesenjo, kot to kar mi od nje pričakujemo. Zatajila je. In mi godrnjamo in jamramo, že kar iz navade. le smučišča samevajo in žičničarji bijejo plat zvona.Sneg je nasula po vrhovih gora, v nižini pa le sem ter po kakšen centimeter, bolj za vzorec. Tudi za mraz tisti, ki seže do kosti, ko nos pordi in kapo močno vlečemo čez ušesa, nas je letos prikrajšala. Smo pa lahko deležni lepih sprehodov, včasih okrog poldneva, v čisto pomladnih temperaturah, drugič pa le toliko pod nulo, da nas prisili k hitrejšemu koraku. Sicer pa sredi januarja, kar se zime tiče, še ni za obupati. Februar ali svečan nas zna presenetiti, bo mraz in Sv. Matija (24.2.) led prebija, če ga ni, ga pa naredi. Pa kakšna pošiljka snega bo pa le prišla od bogvekje.

Sicer se uradno zima še ni začela, le naša pričakovanja, da so v zadnjem mesecu leta, podobe zime povsem drugačna, kot nam jih ponuja narava. Na novembrsko deževje gledamo bolj odmaknjeno. Povečani vodotoki so se umaknili v svoje struge, v visokogorju je zapadlo kar nekaj snega, le do nižin ga ni bilo, razen sem ter tja kakšna snežinka. Mraz tisti, ki seže do kosti, če nisi zavit v puhovko, je bil tudi le stvar pogovora. Ja, zjutraj je temperatura res malo zdrknila pod nulo, a preko dneva je bilo kar prijetno posedati na klopci pred hišo, kamor skromni sončni žarki le uspejo prodreti.
Naša Planina je bila v jutranjih urah zavita v meglo in  hlad in vse to je dalo pogoje, da se ustvarijo prelepe kreacije ledenih okraskov z dodatkom ščepca sončnih žarkov, ki parajo meglice. Ko si se zjutraj komaj pomel oči in ko ti je pogled skozi okno odstrlo jutranje dogajanje, si  bil kaj hitro nared za akcijo s fotoaparatom. Kroksi, bunda,  kapa in črna škatla in gremo.

Ni bilo pa vsak dan tako lepo in slikovito. Nad Planino se je naredil meglen pokrov, ki je vztrajal cel dan. Žal. Kasneje sem izvedela, da je bilo tam na dva tisoč metri nmv lepo in sončno, pa razmeroma toplo. Pa kaj naj se sedaj jezim? Do take višine nam manjka še skoraj tisoč metrov in nižinci lahko samo čakamo, čakamo! En sprehod po gozdni cesti tja proti vznožju Pršivca,kjer še vedno brnijo žage, ko odstranjujejo zapuščino lubadarja, tudi dobro dene in okrasitev drevja z ivjem
​je lepa za oko. Ja, roke so pa premrle, če jih ne tlačiš v žep.

O tako slabem vremenu, beri dež na dež, je težko napisati nekaj lepega, opevanega. Dežnik in gumijasta obutev sta v takih dneh najbolj zaželjena artikla, če se hočemo vsaj malo spraviti iz zapečka in pokukati v mračen, deževen dan. Nisem samo jaz težko čakala vsaj kakšen sončen žarek, o celodnevnem lepem vremenu ni bilo upati. Še vremenarji na TV in v ARSO so zmajali z glavo kot češ, ni kaj napovedati. Vsak dan isto. Dež v vseh niansah in možnostih, od rahlega pršenja do močnih nalivov. Bohinj moker po dolgem in počez. Jezero polno in marsikje tudi čez rob. Malo predaha je sem ter tja le bilo. Pot pod noge in fotoaparat je pridno beležil dogajanje.

+Idejo, da v pozni jeseni obiščeva Kras, je dala moja Urša že na pomlad, ko sva se potikali in raziskovali okolico Volčjega grada. Predvsem sva imeli v mislih čas, ko bo začel v vseh barvah žareti ruj. Čeprav tudi Gorenjci lahko kaj povemo in pokažemo o lepi barviti jeseni, a ruja pri nas ni in ker Kras ni daleč, je treba vzeti pot pod noge in to čudo videti od blizu. 
Prvotno sva imeli v načrtu, da si bova za Kras vzeli vsaj dva dneva in ga prečesali po dolgem in po čez. Predvideno je bilo tudi nekaj dnevno bivanje ob morju in ob povratku še ogled Krasa. Pa so se stvari malo zasukale. Toplo, sončno vreme, s skoraj poletnimi temperaturami naju je za dva dni dlje zadržalo ob morju. Težko se je v tem času odpovedati kopanju v morju. Torej za Kras je ostal samo en dan, to je bil dan, ko sva se vračali z oddiha ob morju. Do dobra sva se "pogreli" ob morju, ko sva šli na pot je bilo pa vroče, soparno, brez vetra in temperatura se je zelo bližala 30 stopinjam. Od tega kako bo naju v Volčjem gradu pričakalo morje rdeče barve, ni bilo nič. Debela griža in njeni veliki kupi kamenja niso ponujali tistega, na kar sva računali; ruj in še en krat ruj. Hoja po potkah, ki so obdane s kamenjem je bila zaradi vročine utrujajoča in motivacija za fotografiranje na nuli. Imeli sva še rezervni načrt - Pliskavica. Zakaj Pliskavica? Tam je hostel in zanimiv opis kraja. Hostel bi prišel v poštev le, če bi na Krasu ostali več kot en dan, da pa spoznava še nov kraj, ob že tako slabem vedenju o Krasu, je pa zanimivo.
Pliskovica je naselje v Občini Sežana. Pliska pravijo drobni ptičici, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje. Njen živahen značaj je bil verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi pred stoletji prvi naselili te kraje, enako živahne ovce in koze imenovali Pliska. Toliko o izvoru imena Pliskavica, to je vas v osrednjem Krasu, nekako na polovici poti med Dutovljam in Komnom. leži na manjši vzpetini, ki jo vse naokrog obdajajo vinogradi in kamnite ograde, v katerih je bila v preteklosti obdelovalna zemlja, sedaj pa jih zarašča drevje in grmovnice. Med njimi tudi tista živih barv, ki ji pravijo ruj. Že ko se voziva po Komenskem Krasu proti Pliskavici, je ob cesti barvitost drevja vse bolj in bolj pisanih barv. Pa rečem šoferki; "a ustaviš, da naredim kakšno fotko?" Dobim odgovor; "Nemogoče, ni prostora za ustavljanje in promet je gost!" In greva dalje. Čakam na "mogoče", ki pride malo pred naseljem. Nisva zavili po Pliskini poti (2 uri), ampak kar tako malo povprek in sem ter tja. Bilo je kaj videti in objektiv tudi ni počival. Ruj v vseh odtenkih rdeče nama je na obraz narisal nasmeh in vročina kar na enkrat ni bila več moteč element.

.

Oktober je, druga polovica meseca in z mojo Uršo se odpravljava na krajši oddih ob morju.Poraja se vprašanje kako bo z vremenom, bo lepo in vsaj malo topleje kot na Gorenjskem, bo primerno za sprehode ob morju in morda tudi kam drugam v notranjost Istre. To je bilo predvsem moje razmišljanje in temu primerno sem tudi napolnila torbo z oblačili, največ z toplimi oblačili, ki so primerna za  jesenski čas ( dolg rokav), čisto po naključju sta v torbi pristali dve majici s kratkimi rokavi. Pa še dobro, da sta. Že ob prihodu je bilo lepo sončno vreme, ki se je v vseh dneh nadaljevalo v prav poletne temperature. Temperatura morja je bila vsak dan za kakšno stopinjo višja in zadnje dni pristala pri 21 stopinjah, kar je Uršo predramilo in je kopanje vzela zares. Drugo vprašanje kaj bova med oddihom počeli, ni rabil odgovora. Že doma sva bili enotni, da vsak dan narediva izlet v bližnjo, pa tudi malo bolj oddaljeno okolico, da spoznava kraje in lepote tega predela naše dežele. Seznam krajev, ki se jih želiva ogledati je bil kar dolg, nekaj je bilo vmes tudi rezervnih krajev.
Urnik za vse dneve je bil zapolnjen. Tudi realiziran, vsak dan sva se po zajtrku odpravili na pohod. Vsak dan doživeli kaj 
 lepega in zanimivega. Kot za češnjo na torti pa sva za zadnji dan oddiha šparali ogled Rilkejeve pešpoti v Sesljanu. Urša je malo brskala po svojem spominu,ki ni bil čisto jasen, vedela je le to, da je v preteklosti že enkrat prehodila pot, ki ji je bila všeč in da bi se še kdaj rada vrnila tja. Vedela je,da je tam nekje za Trstom, na kraškem robu. Google zna vse, google vidi vse! Kmalu je bila luknja v spominu zakrpana in načrt izdelan. Naprej kako priti do tja. Brez GPS ne bi šlo, saj labirint cest in avtocest nad Trstom še ta ni povsem obvladal. Nato pa še kako in kje poteka ta znana pešpot od Sesljana do Devina. Za mene je bilo to nekaj novega, neznanega in takoj sem bila "za". Pod vprašajem je bilo samo moje počutje, kajti prav ta dan so bile napovedane povsem poletne temperature, termometer je kar lezel proti 25 stopinjam, hoja po razgretem krasu pa za mojo astmo ni najboljša izbira. Sprej v torbo in gremo.
Vzdolž roba prepadnih sten in ostankov vojaških postojank, med novim Devinskim gradom in Sesljanskim zalivom, je speljana Rilkejeva pešpot, ki je bila odprta leta 1987. S pešpoti se odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv, od izliva Soče do Savudrije na Hrvaškem . Pot je poimenovana po znanem avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je del življenja preživel v Devinskem gradu. O Devinskem gradu so pisali tudi slovenski književniki in sicer Aškerc, Jurčič Gregorčič, Bevk
Najslikovitejši del obale se razprostira med Devinom na zahodu in Sesljanom na vzhodu. Le na tem odseku se strme apnenčaste stene spuščajo neposredno v morje, zato lahko govorimo o edinem apnenčevem klifu na slovenskem etničnem ozemlju. Ker je na tem mestu obalna črta usmerjena v smeri vzhod - zahod in ne v dinarski smeri, se nam  s klifa ponujajo čudoviti razgledi na preostali del kraške obale Tržaškega zaliva, pa tudi na sam zaliv, slovensko Istro in  Furlansko nižavje z lagunami na območju Gradeža (Grado).
Pot od gradu proti Sesljanu je speljana po robu Devinskega klifa, ki se tod dviga približno devetdeset metrov nad morsko gladino. Predstavlja izjemno zanimiv geomorfni pojav. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni procesi. Medtem, ko na vznožju lahkoo pazujemo delovanje abrazije, si lahko na ostenjih in zgornjem robu ogledamo množico drobnih kraških oblik, ki so plod intenzivne korozije. Na morski strani opazimo značilne sredozemske rastline, med katerimi so mnoge zimzelene. Takoj za zgornjim robom je rastlinstvo značilno kraško, s črnim borom kot prevladujočo drevesno vrsto.
Posebno vrednost pa predstavlja pokrajina v rezervatu: v njej prevladuje beli apnenec v različnih oblikah, saj oblikuje tako prepadne stene kot posamezne stolpe ob obali, pa tudi kompaktne skale, ki so zaradi površinskih kraških pojavov prekrite z žlebiči. 
Devi so obenem edino nahajališče na svetu

,Idejo za obisk Škocjanskega zatoka sva dobili, ko sva se z mojo Uršo sprehajali po zapuščenih Sećoveljskih solinah Fontaniege. Tisti dan prav veliko obiska tam ni bilo, malo se je vreme kujalo, pa si zato toliko bolj vesel vsakega srečanja posebno še, če vidiš, da so to isto misleči in da s svojo bogato fotografsko opremo niso prišli samo na sprehod, ampak v svoj objektiv ujeti kaj zanimivega, kot npr. ptice, slanoljube rastline ipd. Beseda da besedo in ko potožim, da sem videla le Malo belo čapljo, o drugi pestrosti ptičjega zaroda, pa ne ne duha ne sluha, kot radi rečemo, kadar z očmi ne najdemo tistega, kar iščemo. Je pa tudi res, da moj skromni zoom objektiv s samo 400 mm ne seže prav daleč Ja, če je tako, je pa dobro se podati v Škocjanski zatok (ŠZ), izveva in malo zastriževa z ušesi, saj prvič slišiva za to. Tam se baje da videti marsikaj. Dobili sva tudi navodila kako do tja priti.Z veseljem sva ta predlog osvoji in naslednji dan že avto navižali proti Kopru, točneje do Bertokov. Prehitro sva skrenile z avtoceste, ker naju je prva tabla z napisom Bertoki spravila v dvom, da se ne bi peljeli predaleč in kje prav za prav so ti nama neznani Bertoki. Ja, malo sva se vozili gor in dol, pa tudi v breg, ne vedoč, da so to Bertoki. Informacija domačinov nama je potrdila, da sva prav za prav že zelo blizu tega ŠZ. Kot bi trenil, sva se znašli na parkirišču ob Centru za obiskovalce. Tu dobiva splošne informacije in se odpraviva na ogled. Škocjanski zatok meri 122 hektarov, po njem je speljana krožna ućna pot v dolžini cca 2 km, z vmesnimi počivališči in urejenimi zasloni za pogled na mokrišče. Na info tablah pa izveš, kaj lahko vidiš, če imaš seveda srečo. Jaz sem jo imela bore malo. Nekje na pol poti je razgledni stolp z več nastropji, od koder je lep razgled na celotno mokrišče, v pritličju pa v zunanjem akvariju skozi steklo lahko opazuješ življenje v vodi.
Škocjanski zatok je naravni rezervat, ki se nahaja v neposredni bližini Kopra in predstavlja preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto. Škocjanski zatok je bil nekoč morski zaliv, ki sta ga počasi zasipavali rečici Badaševica in Rižana in se je zamočviril. Tu se mešata slana in sladka vode- somornica
Škocjanski zatok je polslana laguna v neposredni bližini Kopra. Ujet je med mestom in Luko Koper na eni ter železnico in obalno štiripasovnico na drugi strani. Velja za največje brakično mokrišče pri nas in je pribežališče številnih vrst ptic, dvoživk in plazilcev ter primerno rastišče za številne močvirne in slanoljubne rastline. Svoj dom pa so našle tudi druge živalske vrste kot so boškarini in kamarški konji.