V Bohinju je megla doma, včasih vztraja dolgo, predolgo. Včasih se ura nagiba že kar k poldnevu, megla pa se noče in noče razkaditi. Ja, sem ter tja se le pokaže kakšna pika jasnega neba, a megla kot žleht baba, jo hitro zakrije. Ko pa se megla le prične trgati in je jasnine na nebu vse več in več in mraz tudi ne popušča, je kaj videti. Takrat vzdih "o, matr je lepo", kar sam od sebe pride. Res je lepo, okraski na drevju so kot bele čipke, stkane iz najbolj bele preje in iz minute v minuto je drugače. Tudi sprehod ob Savi Bohinjki je pravo lepo doživetje. In črna škatla se hitro polni z lepimi motivi. Kar pozabiš, da si prav za prav namenjen k Jezeru pogledati tisto, kar Bohinj skriva v svojih nedrjih.

​

Pa smo jo dočakali, kraljico mraza in snega - ZIMO. V naše kraje je vstopila nepričakovano zgodaj v vsem sijaju beline, le mraz je takrat pozabila dodati. Že v začetku decembra nam je nasula snega, več kot smo si ga želeli in pričakovali. Pa to veselje je bilo kratkega roka. Dež na sneg ni dobra kombinacija. Plundra, ji rečemo v dolini, v višjih predelih pa gnil sneg.
Tam okrog Božiča in tudi že malo prej, smo pa dobili kar dobro pošiljko snega. Za naše kraje, Zgornja Gorenjska, kar preveč. Tisti obilni podlagi smo v parih dneh dobili še dodatke v 30 cm in več. Drevje se je lomilo pod težo snega, kidanja okoli avtomobilov je bilo že nadležno, še bolj zato, ker velika količina snega naenkrat to delo znatno otežuje. Kupi snega ohromijo promet. Da bo pa vse urejeno že prvi dan po sneženju, pa tudi ni pričakovati. Pa da ne bo samo govora o zimski pravljici z obilico snega, je zadnje dni zima pokazala, svoj pravi obraz in k vsemu temu dodala mraz, tisti mraz, ki seže do kosti in pordi nos ter ušesa, če niso skrita pod kapo.
Sedaj nimamo več vzroka nergati, da tudi zima ni več to, kot bi morala biti in kot v včasih, precej let nazaj, je tudi bila.
Tam nekje okoli leta 2014 ali 2013 je bila v veselje vsem, ki uživajo v zimskih športih. Tudi letos bi lahko bilo tako, a je korona posegla vmes in ukrepi naše vlade so to popeljali v drugo smer. Smučišča so trenutno zaprta (zdrava pamet kje si?) in gibanje med občinami ali regijami nam marsikateri lep užitek v naravi odvzame.
Ja, pa ne vsem. Naša Zgornje Savska dolina, ki ji  tu pravimo kar Dolina, nam ponuja lepe sprehode po čisti belini zime,
 ki je tu še posebej radodarna in lepa. Sprehod ob Bistrici, je sprehod, ki ti napolni baterije za nekaj časa.

Trenutno ni možnosti, da bi si večkrat, tako kot nekoč, izrekli nekaj lepih besed in s stiskom roke za želeli
SREČNO 2021
Želje lahko izrečemo tudi takole, so iskrene in močne, v upanju, da si drugo leto stisnemo roke in veselimo lepih trenutkov.

List v koledarju se je že skoraj obrnil na november, jesen je pa še vedno bogatila naše razpoloženje s sončnimi in toplimi trenutki ter ognjemetom barvnih odtenkov. Včasih se je sonce nekoliko dlje zadržalo na jesenskem nebu in kar dobro ogrelo ozračje, saj v višjih legah je bila inverzija zelo izrazita. Lahke garderobe še ni bilo treba pospraviti. Sem ter tja so se temni oblaki le od nekje prikradli, nasuli malo dežja in prinesli več megle včasih je zavel močan veter, pestro je takrat, ko zapiha jugozahodnik.ki  kar dobro upogiba krošnje dreves, v vetru pa poplesava odmrlo listje. To so bile le kratke epizode. Ljubitelji narave smo prišli na svoj račun. Sprehodi, izleti so bogatili naš vsakdan vse dotlej, dokler nas zaradi korone niso strpali v "občine" in nam kot obvezno nadeli nag......oziroma maske. To je pa že druga zgodba.

JPod vasjo Rateče ob vhodu v dolino Planice se ob vsakem obilnem dežju spomladi ali jeseni napolni jezerce Ledine. Poleti jezero presahne in takrat zelo hitro zraste trava, ki jo kmetje pokosijo za steljo.
Vzrok za pojav bifurkacije je, da se blizu Ledin nahaja razvodnica med savskim in dravskim vodovjem. Kadar se v Ledinah zbere veliko vode, se prelije čez razvodnico. V jezero se izliva tudi potok Trebiža in jezero predstavlja širše območje rezervata Zelenci.
Zgornje Savska dolina nam ponuja veliko naravnih lepot, ki so vredne ogleda. Začenši pri Mojstrani in do izteka te Doline jih je kar nekaj. Rada zahajam sem, žal pa prepogosto izberem Zelence in jezero pri Jasni, Ledine pa so na vrsti tako mimogrede, največkrat ko korak usmerim proti Planici. Ob zadnjem jesenskem obisku tega jezera sem bila tako navdušena, da bom tisti mimogrede zamenjala za večkratni obisk tako Jezera kot Rateč.

V prvih dneh maja je bilo pri nas že vse skozi v navadi, da se preselimo na planino. Včasih malo prej, včasih malo kasneje, predvsem pa je odvisno od prevoznosti ceste v Suhi. Ta zna biti na določenih mestih dolgo zasuta s snegom vse do maja oziroma vse dotlej, dokler se kakšen domačin ne odloči in to strojno odstrani. Nato pa en za drugim kapljamo na planino in odpiramo svoja vogarska domovanja, se pozdravljamo in v pogovoru izmenjamo vsa naša doživetja preko zime. Pretekla zima ni bila nič posebnega, le bolj skopa s snežnimi padavinami in zato je tudi marsikdo po zimi prišel pogledati svoje domovanje na planini. V maju pa se je v vse to naše dogajanje vpletel še virus. Sprva ni bilo dramatičnega odziva, ni bilo strahu, je pa to postalo vse bolj in bolj v poletnih mesecih. Sledili so ukrepi takšni in drugačni. eni sprejemljivi, drugi pod vprašajem. A ob koncu maja so nas z avionskim preletom letal obvestili, da je korona premagana. Lepo. Pa ne za dolgo.
Pustimo korona, to je druga zgodba, naj raje povem kakšne je pomladno prebujanje na planini.
Maj, lepo je, pa čeprav okolica še ni ozelenela, je pa drobno cvetje ob hiši že pozdravljalo. Zvončki, trobentice, pa tudi kakšen avrikelj se je prav sramežljivo obarval rumeno. Je pa presenetila naša divja češnja. Vsa je bila cvetju. Temperature niso bile prav visoke, le ob sončnih dneh je vel topel pomladni zrak. Jutra pa so bila hladna. A preko celega meseca je bilo rastje vidno in vsak dan sem odkrila kakšen nov droben cvet, kot npr pomladni žafran, navadno kukavico, podlesno veternico, pogačico in tam za drvarnico se je dobil tudi že prvi regrat. Ko naberem prvo skledico regrata, se že oblizujem in usta imam v širokem nasmehu. Urejam vrt, čeprav z leti vse težje. A delo na zemlji me sprošča in pozabim na vsakodnevne skrbi. Le na večer, ko me "križ" daje, si sama sebi dajem nauke o počitku in mirovanju.
Junij je z dneva v dan bolj cvetoč. Planina se odene v eno samo cvetočo poezijo. Travnik okoli hiše, pa tudi vsi po planini
so polni cvetja. Toliko cvetja na kupu se ne vidi več prav pogosto. To se vzdržuje z ročno košnjo ob pravem času. Tam nekje v prvi polovici julija ali še bolje ob Svetem Jakobu. Težko greš po travniku, da ne bi potacal nekaj lepih cvetov.
Zanimivo je, da ima travnik v prvih dneh junija pretežno odtenke rumene barve, kajti veliko je kosmatega škrbotca, zlatice
in vse skupaj deluje kot lep tepih, rumeno obarvan. Pa se počasi v rumeno barvo naselijo še plavi odtenki v obliki Navadne orlice, travniške kadulje in kot poseben dodatek ob robu travnika še bohinjska perunika. Pa da vse skupaj še ni dovolj barvito pa s svojo eleganco in živo oranžno barvo popestri vse to še Kranjska lilija. Lepotica v več izvedbah in k sreči zaščitena.
Tudi v mojem skalnjaku je že kaj videti. Kot prvi pride na plano Navadni kosmatinec, nato pa kaj kmalu za njim encijan oz. clusijev svišč, avrikelj pa v dveh barvnih enačicah, potem pa je dan za dnem kaj novega.
Še predno se zjutraj spravim k kavi, naredim obhod teh mojih cvetočih gredic in malo raziščem kaj novega je pognalo v travi.
Na Planini res nikoli ni dolgočasno, včasih imam občutek, da čas tu počasneje teče. Včasih si rečem; ja, pa kje sem dan tako sfrčkala, da se je kar naenkrat naredila noč. Tu ni hitenja, vse poteka bolj lagodno, počasi in vedno se najde tudi čas za posedanje pred hišo, na naši zelo oblegani klopci in vedno se najde tudi čas za klepet s sosedi ali pa z nekom, ki pride pogledati kako se imamo.

,Kreda je majhno umetno jezero na severovzhodnem pobočju Črne gore, ki meji dolino Vrata in Radovne.
Tale biserček v Zgornje Savski dolini je skrit v gozdu na pobočju Črne gore, ne daleč od Mojstrane. Lahko dostopen, kot nalašč za popoldanski sprehod za nas, ki domujemo na začetku te Doline. Še dobro, da je v naši bližnji okolici, včasih malo dlje toliko lepih kotičkov, kamor se lahko zatečeš po svoj mir, razmišljanje. Pa na sploh v teh čudnih korona časih je vsako gibanje v naravi še kako dobrodošlo, če je pa to malo bolj odmaknjen kotiček, pa še bolje.
Še nekaj besed o nastanku tega jezera;
Ko je leta 1893 začela delovati cementarna na območju ‘Fabrke’, so kredo za izdelovanje cementa kopali nedaleč stran. Po zaprtju cementarne je kotanja s svežim pritokom iz potoka postala lokalno kopališče za nezahtevne domačine. Danes je jezero sredi gozda namenjeno ogledu in počitku. 

.Vse, kar je povezano z našim monarhom, pa naj bodo to vse tri doline, ki vodijo k njemu, ali pa sama gora, ima prizvok
posebnosti; veličastnost, lepoto. Nam pa le občutek, majhnosti, nepomembnosti, glede na skalovje, ki je pred nami. Ta občutek je še bolj poudarjen pod njegovo veličastno Steno in  ko z očmi objameš vse njegove mogočne sosede.
Včasih mi je žal, da bolj pogosto ne zahajam v to lepo dolino Vrata. Mogoče tudi zato ne, ker sem v mladih letih bila pogosto tu, ne toliko zaradi vzponov na vršace kot to, da sem bila nemi opazovalec Stene, kjer je svoj pečat pustil moj mož. Zadnja leta, pa je bil naval množic v to dolino tolikšen, da je bila vsaka namera za obisk  takoj nična.
Po koroni in vsega cirkusa okoli tega, je nepričakovano bila Dolina v prvih dneh junija slabo obiskovana, saj nas je bilo v Vratih, če odvzamem tiste, ki so šli na daljše ture, le za tri avtomobile in delavci v Aljaževem domu, ki po novem pripravljajo dom za odprtje. Brez hrupa, brez vpitja, le v daljavi se je slišala žaga ( tudi tu ni lubadar prizanesel) je bil sprehod do pod Stene prav idilično miren in sproščajoč.