Po naslovu sodeč bi lahko tale gaj iskali tam nekje pod vznožjem našega monarha. Jok, ni tako!
Park Triglavski gaj se nahaja v prelepem naselju Mojstrana, v stičišču treh lepih alpskih dolin, na prodnem vršaju   pred sotočjem Triglavske Bistrice in Save Dolinke .Mojstrana je že sama po sebi čudovit kraj na še lepši Gorenjski, ko pa najdeš prikupen, malo skrit Triglavski gaj, jo še bolj vzljubiš. V čudovitem gaju se nahajajo tri mala jezerca, domačini jim pravijo bajerji, obkrožena z visokimi slokimi drevesi in klopcami. Spodnji del parka s prikupnimi mostički povezuje bajerje in številne klopce nudijo prijeten počitek, sprostitev.
​V zgornjem delu parka so otroška igrala in nekaj športnih rekvizitov. Po parku se je lepo sprehoditi tudi v zimskem času, v poletnem času pa je prijetna oaza pred sončno pripeko.
Ko zapustiš park na zgornjem delu, je samo še par korakov do mostička čez Savo Dolinko in nato se sprehodiš še po levem bregu Dolinke, po trasi stare železnice vse do Požgančevega mostu.

Ko sadno drevje ozeleni se veselim, ko je cvetoče se mi od veselja kar smeji. Ne morem in ne morem se nagledati te lepote, te miline belih cvetov.
Pa imam rada tale Kajuhov spev....
Samo en cvet, en češnjev cvet
dehteč in bel
​odlomi, moja draga!

Pomlad, pomlad vedno sem jo težko čakala, letos še posebno. Z mojimi nabranimi leti se ta želja, pričakovanje le stopnjuje. Da se zima ni hotela posloviti in je večkrat vsiljivo v pomlad posegala, me je jezilo in tudi kakšna manj lepa beseda je padla na ta račun. In v drugi polovici aprila je le prav počasi vstopila v naše kraje.
"Prevzela vso me je, prav kakor lani
to vekovito čud rasti poznam...."
(Vera Albreht)
Prav velikokrat se ni zgodilo, če se je kdaj sploh (moj spomin), da me kar dva meseca ni zanesla pot v moj ljubi Bohinj. Tudi moji  prijatelji in znanci od tam mi pravijo, da tako dolgega presledka obiskov pri meni niso navajeni. Saj sva z mojo Uršo en ali dvakrat pridrveli tja ali le po opravkih in šli do Srednje vasi k Sv. Martinu, kamor večkrat zahajamo.
Tudi vreme v prvih mesecih leta ni bilo idealno; najprej je v znatnih količinah nasulo snega, nato je še dež dodal svoje in mraz. Da o virusu ne rečem nobene. Da pa o listku za nepravilno parkiranje na parkirišču pri Sv. Janezu, res ne morem zadržati zase, je prav meni podobno. Še danes menim, da ni bilo prav. Kajti posedujem tudi kartico za brezplačno parkiranje in tisti vetrovni dan so bila vsa parkirišča v Bohinju skoraj prazna, tudi najino. Zaradi moje težave s kolenom, daljši sprehod ni bil možen, le do jezera sva skočili, da si malo "dušo" priveževa. Ni bilo več kot pol ure in redar je takoj dal svoj blagoslov. Tudi parkirne ure zato nisva podali, ker sva računali, da bo postanek kratek. Ja  služba je služba, tudi redarska in lepo je, da  se je vestno opravlja, saj takrat ko so parkirišča polna. Včasih je pa potreben tudi posluh in taktnost. Dovolj o tem, saj sem se nato še cel teden doma žrla in razmišljala zakaj smo lahko tam 30 let in več tam parkirali večkrat in  nikoli zato ne bili kaznovani.
Sta bila pa nato dva obiska v aprilu toliko lepša, prijetnejša. Tista, ko spet vse na novo odkriješ, po doživiš in si rečeš:
​" O,  v kako lepem koncu sem doma".

 Tudi pri nas so kraji, kjer se lahko odmaknjeni od mestnega smoga, ekološke zapacanosti in hrupa, prepustimo pravemu zimskemu navdihu, in  je sožitje  med vremenskimi ekstremi nekaj vsakdanjega. V takem prebujajočem jutru, ko mraz ohladi kosti, nos pordi in v ušesih šumi, se razkrije prava zimska idila.
 Pa saj so že včasih rekli, da v Bohinju zima traja 13 mesecev. No, ravno 13 mesecev res ne. Zna biti pa res dolga, tako kot na primer letošnja. Začela se je zelo zgodaj, še predno ji je primat predala lepa jesen. Nasula je snega veliko, preveliko in komunalci in tisti, ki vihtijo lopate za kidanje snega, so jamrali in tarnali, kupi snega tako ob cestah kot na dvoriščih so bili ogromni. Pokrajina je dobila res lepo, pravo zimsko podobo. Da pa ta bela opojnost ne bila trajala dolgo, je pa poskrbel dež, ki je snežno odejo malo stisnil, ceste in poti pa spremenil v sneženo  brozgo. Pa da vremensko dogajanje ne bilo preveč dolgočasno, so se pa spet pojavile precej nizke temperature in poskrbele, da so ceste postale drsalnice. Posebno okoli jezera je bila hoja brez derezic precej tvegana. A naju z Uršo to ni odvrnilo od vsakodnevnih sprehodov. Kar nekajkrat sva obirali pot "za jezerom", kot mi radi rečemo, iskali lepe zimske motive. Bilo je kaj videti! A moje roke premrle od mraza so včasih komaj pritisnile na sprožilec. Ujela sem nekaj lepih trenutkov, ko se na jezeru pojavljajo meglice in včasih tudi takrat, ko jih skopi sončni žarki brišejo. Prav veliko sprehajalcev ob jezeru ni bilo. Ni bilo tistih, ki s svojimi pasjimi prijatelji dirkajo kot, da so na maratonu. Tak ljubi božji mir je pravi balzam za dušo in ušesa.
Čeprav sem letos skoraj pol leta preživela v Bohinju, točneje na planini nad jezerom. Naš dom na planini v zimskem času z avtom ni dosegljiv, moje zmogljivosti za peš hojo tja "gor vn" pa tudi nične. Odločitev, da par dni pred božičnimi prazniki preživiva z Uršo prav v Bohinju. Je bila dobra odločitev. Pa ravno v hotelu Bohinj! Tudi dobra ideja. In zakaj prav v tem hotelu? Hotel je nova pridobitev v Bohinju in lepih govoric na račun tega hotela ni malo. Torej se je treba prepričati. In prepričali so naju; lep zunanji izgled hotela, notranjost presega vsa pričakovanja, les je glavni material notranjosti in vse narejeno v stilu, ki ponazarja krajinsko ureditev. Prijazno osebje in dobra hrana, ki naj bi bila večinoma od domačih proizvajalcev, doda še piko na i.
Za to najino izbiro hotela je kriva država. Ja, trapasto to zveni, a je tako. Velikodušnost vladajoče garniture je v tem, da nas "država časti" z turističnimi boni. Nabrali so se lanski in letošnji in ravno prav jih je bilo za pokritje teh stroškov.
 

Letošnja zima ima v Zgornje Savski dolini kar debelo snežno odejo, ki daje pokrajini prav pravljični pridih. Tudi z mrazom je radodarna, pa nič zato, saj prave zime brez mraza in debele snežne odeje ne more biti. Letos tega razkošja, največ pokrajin v naši deželici, nima. Zato so kraji v zgornjem delu Doline polni turistov od vsepovsod. Na to je treba tudi računati, če načrtuješ sprehod v te kraje. Rada hodim v te kraje, rada raziskujem skrite kotičke, ki jih tu ni malo. Izogibam pa se v tem času krajem, ki so na listi zelo obiskanih področij kot npr. Jasna v Kranjski gori, Tamar, Krnica, pa tudi Zelenci so med njimi. V tem času, ko sonce še ni prav radodarno s svojo toploto, raje izberem kraje na prisojnih straneh Karavank ali pa vsaj tam po levem bregu Save Dolinke. To je moja zamisel, ki ni nujno, da se izvede, je pa priporočljivo. S tem se strinja tudi moja Urša. V jutranjem sprehodu v mrazu, ki ti seže do kosti, ne vidim užitka, bolj se nagibam k opoldanski uri. Prav zato sva se z Uršo na pot podali šele tam okrog poldneva. Marsikdo bi rekel "zapečkarici", pa ni tako, z leti je tudi treba v tej smeri razmišljati. Vedno sva s sprehoda odnesli lepe vtise in se imeli lepo. Čeprav sem prej napisala, da nisem navdušena nad sprehodom v "koloni" in z glasnim komentiranjem mimoidočih, sva se tokrat le odločili za obisk Zelencev. pa le zato, ker sva pozno šli od doma in kakšna daljša varianta ni prišla v poštev in računali tudi, da je bil to dan med tednom in še relativno pozna ura. Pravilno sva domnevali in Zelence sva skoraj imeli samo zase. Bilo je lepo in odločitve nisva obžalovali. Dobili sva vse in še več kot sva pričakovali; lepo zimsko pokrajino z obilico frišnega snega, z dodatkom mraza in obiskovalcev je bilo "glih prov".
Pa še beseda, dve o Zelencih samih; so naravni rezervat, tu je talni izvir Save Dolinke. Voda v njih tudi pozimi ne zamrzne, temperatura je preko celega leta 6 stopinj. Posebnost in edinstvenost tega mokrišča je njegova kompleksnost in krajinska slikovitost, saj se na majhni površini nahajajo tako povirje, jezerca z brbotajočimi podvodnimi izviri, vodna okna in meandrajoča struga kot prehod v nizko barje. 

Sprehod v pozni jeseni v ne preveč lepem vremenu ima le namen, da se preluftaš, ker je pa to v naši prelepi Zgornje Savski dolini in po poti, ki kar pogostokrat ubiramo, zna biti pa tudi lepo in zanimivo. Tale Mojstrana mi je zelo pri srcu. Če le morem grem tja in se sprehodim po eni od številnih lepih peš poti v kraju samem ali v okolici.

.

Ob koncu oktobra ali v začetku novembra se moje bivanje na Planini Vogar za letos končuje. Morda pridem še za kakšen dan, dva, daljšega bivanja pa ne bo več, pa še to je odvisno od prevoznosti gozdne ceste. Pridem le toliko, da preverim kako moje domovanje na planini prezimuje in da obnovim zalogo v ptičji krmilnici. Kajti to je zelo pomembno, saj so se ti pernati letalci navadili na hišo in vedo  kje jih čaka piča. Sem bila pa letos kar veliko na planini, prišla sem v začetku maja in bila tu skozi vse poletje, le z manjšimi skoki v dolino za par dni, po nujnih opravkih. Ja, tudi pred histerijo zloglasnega virusa sem bila tu bolj na varnem, niso me dosegli razni tozadevni ukrepi in na maske sem kar pozabila. Brskam po slikovnem arhivu, ki je kar zajeten. Pa pridem do zaključka, da je bilo letošnje poletje na planini zelo lepo tako bivalno z vso lepo floro, kot tudi vremensko. Veliko je bilo sončnih dni, pa tudi nevihte nas niso obšle in deževalo je močno, kot radi rečemo; "lije kot iz škafa", ampak vse to spada v ponudbo planine. Ja, tudi obisk turistov je bil velik, včasih celo prevelik. 
Ko takole brskam po fotografskem gradivu, se večkrat vprašam in razmišljam o tem kateri letni čas ali bolje katero obdobje na planini mi je najbolj pri srcu. Težko se odločim. Niham med pomladjo, ko se narava prebuja po zimskem spanju, vse brsti in tistega prvega cvetja se zelo razveselim. Da je preko poletja vse v cvetju sem že navajena, tu je čar le v posameznih odtenkih in času kdaj kaj cveti. Potem me pa spet povsem prevzame jesen. ta letni čas, ki z barvami ne skopari in je znova in znova lepa, zanimiva. Vsak dan so barvni odtenki drugačni in ni ga malarja, ki bi znal to mešanico barv spraviti v paleto. V fotoaparatu imam program za slikanje jeseni, kjer naj bi bile te barve bolj poudarjene. Letos tega programa nisem uporabila, kajti barvna nasičenost je bila letos v jesenskih barvah že tako in tako premočna.
Tile verzi Kajetana Koviča povedo veliko:
Da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in  potok se skali in
​je tema zarana!

Prav pogosto v te kraje ne zaidem. Za nas ni ne vem kako daleč, je pa odročno. Tudi tokrat sva se z mojo Tatjano odpravili tja le za enodnevni, bolj točno popoldanski izlet. Lep dan je bil, vročina je že tudi malo popustila in na tak dan doma biti res ni dobra izbira. V mislih sva imeli kar nekaj lepih izletniških točk, a zmagale so Jezersko, ker je od zadnjega obiska tu minulo že več let. Za ogled celotnega naselja bi potrebovali kaj več kot popoldne, zato sva največ se zadrževali okoli Planšarskega jezera in na področju okoli Anclove domacije, ki je na višini 965 nmv in čisto na stičišču Kamniško - Savinskih Alp in Karavank, s čudovitim pogledom na mogočne vrhove. Šli sva tudi do mejnega prehoda Jezersko, ki pa precej sameva, pa se ve zakaj - vijugasta strma cesta in dobro vzdrževana ni prav vabljiva za marsikaterega voznika.
Nazaj grede sva pa odkrili nad Ankovo domacijo izvir zdravilne mineralne vode, imenovane Jezerska slatina. Bogata z Mg.
​Jezersko velja za eno lepših dolin v Sloveniji. Zelena dolinica, polna pašnikov in idiličnih kmetij, leži tik ob meji z Avstrijo, na vzhodu jo obdajajo Savinjske Alpe, na jugu pa se pot spušča v najdaljšo slovensko vas – Kokro.

poNa vprašanje moje Urše, če se mi da iti v Trento, sem  pritrdilni odgovor izstrelila v trenutku. Kako ne bi, saj je že več kot leto dni od mojega zadnjega obiska Trente in kamor vedno rada zahajam. Pa saj ni čudno, naravnih lepot in zanimivosti je tam v izobilju in vedno odkrijem za mene še kaj novega, zanimivega. Torej mi je povabilo Urše odprl možnosti novih doživetij, ki bodo podkrepljene s fotografijami. Njej Trenta ni kaj dosti poznana, pa si jo silno želi bolj podrobno spoznati. Moje vedenje o tem kraju ni bogsigavedi veliko, a vseeno tolikšno, da si vem kaj je vredno, v času kratkega izleta, tu ogledati.
Že doma je padla odločitev, da si morava med drugim ogledati tudi  Alp. botanični vrt Juliana. Pa še s predpostavko, da v vrtu nikoli ne vidimo vseh cvetočih rastlin naenkrat, vedno pa nas razveseli vsaj nekaj cvetic.
dr. Julius Kugy, je v svoji knjigi Iz minuli dni zapisal;
Začarani vrtovi rojenic so že zdavnaj izginili.
Mračna pravljica o Zlatorogu nam pripoveduje, kako se je zgodilo.
Toda tu je nastal nov čarovni vrt, sredi svetle sedanjosti.

Vrt leži v Gornji Trenti na pobočju Kukle, v bližini cerkve Sv. Marije, na nad morski višini pribl.800 metrov Nekaj deset metrov nižje teče Soča. Juliana je najstarejši alpski botanični vrt v naravnem okolju na slovenskem ozemlju. Leta 1926 ga je ustanovil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne. Z nasveti mu je veliko pomagal planinski prijatelj dr. J.Kugy.
Za simbol Juliane so izbrali Zoisovo zvončnico (Campanula zoysii), ki je tudi simbol rastlinstva na sončni strani Alp.
Zaradi nizke nadmorske višine in zaradi močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče mnoge visokogorske rastline slabo uspevajo. Bilo je treba veliko truda in ljubezni, da je vrt zrasel in da živi. V Juliani uspeva približno 600 različnih vrst rastlin. Med njimi najdemo tudi endemite, rastlin, ki rastejo samo v Sloveniji.
Ne smemo pa pozabiti na znamenito rožo Scabiosa  trenta (trentarski grintavec), ki jo je J.Kugy iskal, pa ne našel.
Ja, tudi jaz imam rožo, ki sem jo dolgo, dolgo iskala po našem skalovju, pa sem jo za razliko od Kugyja, tudi našla.
To je prelep cvet Šopastega repušnika, ki je ena najbolj bleščečih rastlin alpske flore. Lahko se čudimo, da ta lepota zraste praktično v živi skali. Moje veselje je bilo nepopisno, kar roka se mi je tresla, ko sem jo fotografirala. Ja, tudi to se zgodi.