Tu ne bo govora o mačkih, ki se klatijo po vasi, tudi ne o mačkih, ki baje prinašajo nesrečo, če ti v ranem jutru prekrižajo pot, govora bo o pripovedi o zakletih črnih mačkih na Požgančevem mestu v Mojstrani, manjšem naselju v Zgornjesavski dolini, ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavska Bistrica. Pripoved je skupaj spravil France Vuga. Še več takih pripovedi je zajetih v Triglavskih pravljicah.

​Idej za lepe popoldanske sprehode v našem kraju, ki je na začetku Zgornje Savske doline, ne manjka. Poleg tistih "top" točk, kot so Peričnik, Jasna in Zelenci, je bolj pametno, da se ob lepih jesenskih dnevih odločiš za kaj drugega. Tako sva razmišljali tudi midve z mojo Uršo in avto navižali proti Belopeškim jezerom, v veri, da tam ne bo posebnega obiska. Pa sva se pošteno ušteli. Vsa parkirišča pri prvem jezeru in še nižje so bila polna, pri drugem jezeru je sicer parkirišče dosti večje, a tudi precej zasedeno. Tudi druščina, ki je sprostitev v naravi vzela povsem zares, je bila glasna, bolje preglasna in moteča za idilično okolico. Poiskali sva si bolj miren kotiček tam bolj proti zalivu jezera in imeli lep mir in razgled. Saj dotlej, da so se razgrajači razšli. 
​Največja privlačnost te doline sta čudoviti Mangartski jezeri (Laghi di Fusine, imenovani tudi Belopeški jezeri ali Klanška jezera), v katerih se odsevajo podobe okoliških gora, od vseh najbolj mogočen je Mangart in zahodno od njega Vevnica in Ponce. Do sem pripelje asfaltirana cesta, ki se od glavne ceste Rateče - Trbiž, odcepi v vasi Bela peč. Možen je tudi dostop po kolesarski stezi, ki je urejena po opuščeni železniški trasi in pelje vse tja do Trbiža. Odcep za pot k jezerom pa je malo nad vasjo Bela peč. Meni najbolj prijetna pa je lepa  stara peš pot od Rateč, ki  pelje preko rateškega polja in se takoj za "bivšo mejo" usmeri proti gozdu ter mimo  dveh starih domačij, ki sta že na italijanski strani. Nekaj malega se uporabi še hoja po kolesarski stezi, a le kratek čas in kar hitro se doseže glavna cesta, ki vodi k jezerom. Od tod pa le še po desnem bregu potoka in ceste  po lepo urejeni peš poti do prvega jezera.

​Bobovška jezera so skupina treh jezer v bližini naselja Bobovek na Gorenjskem. Njihova skupna površina je okrog 4,5 ha. Največje, severno ležeče jezero je Krokodilnica, južno se imenuje Čukova jama, vzhodno in hkrati najmanjše pa Ledvička.
Imajo prikupna imena, pa v Krokodilnici ne boste našli krokodilov, Ledvička je pa res tako majhna in ima res obliko ledvice.
Čukova jama, je pa dobila ime po lastniku opekarne, ki je bila včasih tu v bližini in po domače se je pri njih reklo "Čukovi".

Letos smo dolgo ugibali kako bo letos z gobami, glede na poletno sušno obdobje in na visoke temperature, ki so presegale vsa več letna povprečja. V našem kraju ni bilo pravega dežja več kot dva meseca, vode je primanjkovalo vsepovsod in struge rek so imele zelo skromen pretok, marsikje pa tudi nič. Tisti, ki se imajo za prave "gobarje" in tudi mi ostali, ki smo izven tega kroga, smo delali razne analize o rasti gob, se ozirali na lunine mene, le na vpliv vremena, ki naj bi nam prinesel dež, nismo imeli vpliva. Ugibanj je bilo z dneva v dan več. Čakanje se je vleklo vse tja do začetka septembra. Par dnevno obilno deževje in gobarski bum je bil tukaj. Sprva zmerno in gob je bilo le toliko, bi se reklo za pokušino,  nakar so bile gmajne polne gob in seveda tudi gobarjev. O, teh je bilo znatno več, iz dneva v dan tudi takih, ki so nabrali malo a veliko gob pobrcali in za seboj pustili pravo gobarsko razdejanje. V našem koncu tega ni bilo veliko, je bilo pa baje na Pokljuki noro, vse gozdne ceste polne avtomobilov, gobarji so se izgubljali v labirintu pokljuških gozdnih cest ter iskali pomoč preko GRS.
​

jjPoletje je naokrog, moja aktivnost na tej strani pa ne, da je skopa, je sploh ni bilo. Bom to poskusila popraviti z bolj pogostimi objavami. Moje poletno življenje na planini je precej bolj pestro od tistega mestnega, blokovskega življenja. Tu sem cel dan "zunaj", to se pravi od jutra do večera v zelenju, obdana z lepimi travniki in nekaj k moji omejeni aktivnosti mi ponuja tudi moj vrt. Pa o tem kaj več v drugem sestavku. Prav veliko izletov v bližnjo okolico si nisem privoščila, pa ne zaradi lenobe, le zdravstvenih težav se je nabralo veliko preveč. Tudi vročina v poletnih mesecih je bilo tu ubijalska, večkrat je šla temperatura tudi preko 30 stopinj. Da se je vse to preživelo, je bil počitek v senci najboljša izbira.
Sem ter tja sem pa le šla do naše sosednje planine Hebat ali pa do razgledne točke TNP, ki je na robu obširnih gozdov planote pod Pršivcem, malo stran od poti proti Pršivcu. točka ni prav poznana širši množici, poleg TNP-ja, nekaj domačinov in vogarčanov, zanjo ve še malo kdo. Tja vodi malo opazna stezica,ki  jo kaj kmalu zgrešiš, če si zaposlen s hojo proti Pršivcu. Razgledna točka je pravzaprav lovska preža na robu skalnate pečine, od koder je vidno skoraj vse južno pobočje Pršivca, pa pogled v Ukanc k izlivu Savice v jezero in kako natrpan je kamp ob čolnarni, pa ne nazadnje lahko tudi prešteješ kopalce na Naklovi glavi. Za ta edinstven pogled na jezero, na Savico in del Ukanca se splača potruditi na ta rob.

Po naslovu sodeč bi lahko tale gaj iskali tam nekje pod vznožjem našega monarha. Jok, ni tako!
Park Triglavski gaj se nahaja v prelepem naselju Mojstrana, v stičišču treh lepih alpskih dolin, na prodnem vršaju   pred sotočjem Triglavske Bistrice in Save Dolinke .Mojstrana je že sama po sebi čudovit kraj na še lepši Gorenjski, ko pa najdeš prikupen, malo skrit Triglavski gaj, jo še bolj vzljubiš. V čudovitem gaju se nahajajo tri mala jezerca, domačini jim pravijo bajerji, obkrožena z visokimi slokimi drevesi in klopcami. Spodnji del parka s prikupnimi mostički povezuje bajerje in številne klopce nudijo prijeten počitek, sprostitev.
​V zgornjem delu parka so otroška igrala in nekaj športnih rekvizitov. Po parku se je lepo sprehoditi tudi v zimskem času, v poletnem času pa je prijetna oaza pred sončno pripeko.
Ko zapustiš park na zgornjem delu, je samo še par korakov do mostička čez Savo Dolinko in nato se sprehodiš še po levem bregu Dolinke, po trasi stare železnice vse do Požgančevega mostu.

Ko sadno drevje ozeleni se veselim, ko je cvetoče se mi od veselja kar smeji. Ne morem in ne morem se nagledati te lepote, te miline belih cvetov.
Pa imam rada tale Kajuhov spev....
Samo en cvet, en češnjev cvet
dehteč in bel
​odlomi, moja draga!

Pomlad, pomlad vedno sem jo težko čakala, letos še posebno. Z mojimi nabranimi leti se ta želja, pričakovanje le stopnjuje. Da se zima ni hotela posloviti in je večkrat vsiljivo v pomlad posegala, me je jezilo in tudi kakšna manj lepa beseda je padla na ta račun. In v drugi polovici aprila je le prav počasi vstopila v naše kraje.
"Prevzela vso me je, prav kakor lani
to vekovito čud rasti poznam...."
(Vera Albreht)
Prav velikokrat se ni zgodilo, če se je kdaj sploh (moj spomin), da me kar dva meseca ni zanesla pot v moj ljubi Bohinj. Tudi moji  prijatelji in znanci od tam mi pravijo, da tako dolgega presledka obiskov pri meni niso navajeni. Saj sva z mojo Uršo en ali dvakrat pridrveli tja ali le po opravkih in šli do Srednje vasi k Sv. Martinu, kamor večkrat zahajamo.
Tudi vreme v prvih mesecih leta ni bilo idealno; najprej je v znatnih količinah nasulo snega, nato je še dež dodal svoje in mraz. Da o virusu ne rečem nobene. Da pa o listku za nepravilno parkiranje na parkirišču pri Sv. Janezu, res ne morem zadržati zase, je prav meni podobno. Še danes menim, da ni bilo prav. Kajti posedujem tudi kartico za brezplačno parkiranje in tisti vetrovni dan so bila vsa parkirišča v Bohinju skoraj prazna, tudi najino. Zaradi moje težave s kolenom, daljši sprehod ni bil možen, le do jezera sva skočili, da si malo "dušo" priveževa. Ni bilo več kot pol ure in redar je takoj dal svoj blagoslov. Tudi parkirne ure zato nisva podali, ker sva računali, da bo postanek kratek. Ja  služba je služba, tudi redarska in lepo je, da  se je vestno opravlja, saj takrat ko so parkirišča polna. Včasih je pa potreben tudi posluh in taktnost. Dovolj o tem, saj sem se nato še cel teden doma žrla in razmišljala zakaj smo lahko tam 30 let in več tam parkirali večkrat in  nikoli zato ne bili kaznovani.
Sta bila pa nato dva obiska v aprilu toliko lepša, prijetnejša. Tista, ko spet vse na novo odkriješ, po doživiš in si rečeš:
​" O,  v kako lepem koncu sem doma".

 Tudi pri nas so kraji, kjer se lahko odmaknjeni od mestnega smoga, ekološke zapacanosti in hrupa, prepustimo pravemu zimskemu navdihu, in  je sožitje  med vremenskimi ekstremi nekaj vsakdanjega. V takem prebujajočem jutru, ko mraz ohladi kosti, nos pordi in v ušesih šumi, se razkrije prava zimska idila.
 Pa saj so že včasih rekli, da v Bohinju zima traja 13 mesecev. No, ravno 13 mesecev res ne. Zna biti pa res dolga, tako kot na primer letošnja. Začela se je zelo zgodaj, še predno ji je primat predala lepa jesen. Nasula je snega veliko, preveliko in komunalci in tisti, ki vihtijo lopate za kidanje snega, so jamrali in tarnali, kupi snega tako ob cestah kot na dvoriščih so bili ogromni. Pokrajina je dobila res lepo, pravo zimsko podobo. Da pa ta bela opojnost ne bila trajala dolgo, je pa poskrbel dež, ki je snežno odejo malo stisnil, ceste in poti pa spremenil v sneženo  brozgo. Pa da vremensko dogajanje ne bilo preveč dolgočasno, so se pa spet pojavile precej nizke temperature in poskrbele, da so ceste postale drsalnice. Posebno okoli jezera je bila hoja brez derezic precej tvegana. A naju z Uršo to ni odvrnilo od vsakodnevnih sprehodov. Kar nekajkrat sva obirali pot "za jezerom", kot mi radi rečemo, iskali lepe zimske motive. Bilo je kaj videti! A moje roke premrle od mraza so včasih komaj pritisnile na sprožilec. Ujela sem nekaj lepih trenutkov, ko se na jezeru pojavljajo meglice in včasih tudi takrat, ko jih skopi sončni žarki brišejo. Prav veliko sprehajalcev ob jezeru ni bilo. Ni bilo tistih, ki s svojimi pasjimi prijatelji dirkajo kot, da so na maratonu. Tak ljubi božji mir je pravi balzam za dušo in ušesa.
Čeprav sem letos skoraj pol leta preživela v Bohinju, točneje na planini nad jezerom. Naš dom na planini v zimskem času z avtom ni dosegljiv, moje zmogljivosti za peš hojo tja "gor vn" pa tudi nične. Odločitev, da par dni pred božičnimi prazniki preživiva z Uršo prav v Bohinju. Je bila dobra odločitev. Pa ravno v hotelu Bohinj! Tudi dobra ideja. In zakaj prav v tem hotelu? Hotel je nova pridobitev v Bohinju in lepih govoric na račun tega hotela ni malo. Torej se je treba prepričati. In prepričali so naju; lep zunanji izgled hotela, notranjost presega vsa pričakovanja, les je glavni material notranjosti in vse narejeno v stilu, ki ponazarja krajinsko ureditev. Prijazno osebje in dobra hrana, ki naj bi bila večinoma od domačih proizvajalcev, doda še piko na i.
Za to najino izbiro hotela je kriva država. Ja, trapasto to zveni, a je tako. Velikodušnost vladajoče garniture je v tem, da nas "država časti" z turističnimi boni. Nabrali so se lanski in letošnji in ravno prav jih je bilo za pokritje teh stroškov.