Nisva prav zgodaj zapustili nastanitve v Bovcu, pa čeprav je bilo sonce že kar visoko na nebu, obiskali sva še slap Virje, ki je v bližini Bovca in se nato podali proti dolini Koritnice. Vseskozi je bila pred nama markantna podoba Svinjaka, v špico zašiljene gore, ki vabi s svojo lepo in pokončno podobo, a sva v pogovoru bili enotni, da ta strmina ni za najina kolena. Imeli sva bolj nižinske načrte.
Takoj za mostom pri trdnjavi Kluže sva zavili v dolino Bavšice. Na samem začetku ceste zagledava opozorilno tablo, da je cesta v dolino zaprta zaradi del na cesti. Obe v en glas rečeva; "joj, a spet". Ta "spet" se je nanašal na zapore cest, ki sva jih v preteklih dveh dneh kar nekaj doživeli, in tiste pri Borjani se bova še dolgo spominjali, predvsem zaradi najine odločitve "greva", a žal ni šlo in sva s tem pridelali dodatnih 20 km vožnje. Za bavško cesto je vsaj pisalo, da je prevoz možen do prve domačije. Greva, ne greva? Seveda greva, do kamor bo šlo bo pač šlo, je mnenja naša Tatjana. Pa sva prišli celo do prvih hiš v Zg. Bavšici. Od tam naprej pa je bila cesta "v delu" in stroji so brneli. Tatjana je šla raziskovati kako kaže za naprej, mene pa je ob cesti premamil napis "Matijev čebelnjak" in sem šla raziskovati to področje, delno travnato in delno med drevjem, sem z očmi iskala podobo majhnega čebelnjaka. Našla., pa stavba niti ni majhna in je močno skrita v goščavi zaraščenih senožet in v bližini neke domačije (kadilo se je iz dimnika), torej ni zapuščena. Čebelnjak zagledaš, ko si že čisto pri njem. Bila presenečena in vesela novo odkrite najdbe
Pa še nekaj besed o sami idilični dolinici Bavšice, s stransko dolino Balo zavzema med dolinami v Zgornjem Posočju posebno mesto. V tej proti zahodu odprti koritasti dolini dobiš občutek, da se je ledenik umaknil šele nedavno, tako groba in neotesana pobočja je pustil za seboj. V tej dolini bolj kot kjerkoli v naših gorah začutimo, kako pritiskajo na življenje v dolini naravne sile iz visokogorja. Lepe senožeti na mnogih mestih zasipajo meli in vsepovsod ležijo veliki balvani, ki so pridrveli iz strmin, ali pa jih je odložil ledenik. Domačini so se umaknili, le še ena kmetija je dejavna. Številne domačije samevajo, propadajo ali so postale počitniške hišice. Zapuščeno vasico Logje v izteku Bale so prebivalci zapustili do zadnjega. Že pred leti sem jo odkrila, jo občudovala in se čudila idili in skromnosti ljudi, ki so tu živeli.
Bavščica je  štirikilometrska stranska dolina Koritnice, je tipična visokogorska dolina, ki je z vseh strani obdana z visoki vrhovi in slemeni. Dolino oklepa greben, ki povezuje Bavški Grintavec s Svinjakom in na drugi strani greben Loške stene. V zatrep se klinasto zarezuje greben Pihavca in Obljaka.

 Včasih prav čutiš potrebo, da bi obiskal kakšen tak kraj, področje, ki se ti je v preteklosti globoko vtisnil v spomin in te prevzel s svojo čarobnostjo. Za mene je to Trenta in Zgornje Posočje.Tudi z mojim pokojnim možem sva rada sem zahajala na par dnevne raziskovalne počitnice in vedno sem si rekla; še se bom vrnila. V teh dneh bi praznovala lep ljubilej skupne življenske poti. Sama ne bi šla, sva se pa z mojo Tatjano dogovarjali o nekaj dnevnem potepanju po Zgornjem Posočju. Načrt je bil obsežen, danih veliko možnosti, nisva pa imeli v mislih te ceste . Saj jaz ne, mogoče ona, pa tega ni na glas rekla. Je pa nastanitev organizirala v Bovcu !!! Mene je bolj vleklo raziskovanje Zgornje Trente, predvsem tiste pod Bavškim Grintovcem. Pa bo to ostalo za kdaj drugič. Jesen še ni rekla zadnje besede, jesenski malarji v Trenti znajo biti še kako ustvarjalni.
Odločitev je padla zadnji dan bivanja v Bovcu, ko sva se pri zajtrku menili kako najbolje izkoristiti lep dan in še kaj lepega doživeti na poti proti domu.
Glede na lepo jesensko vreme in vikend, je bil promet na cesti zelo povečan. Motoristi so kar švigali mimo naju. Obisk trdnjave Kluže je odpadel takoj, ko sva zagledali polna parkirišča. Pa sledi vprašanje; ja, kam pa sedaj? Bavšica je bila prava izbira. Sicer je bilo na začetku ceste obvestilo, da je cesta zaprta zaradi del, odprt le del ceste do Sp Bavšice. Ej, kjer je volja, je tudi pot, prišle sva celo do Zg. Bavšice. Pa o tem kaj več drugič.
Ko je bila Loška dolina za nama, Log pod Mangartom tudi, se je cesta proti vasi Strmec, kar malo vlekla. Ni dolgočasna, le pričakovanja kako naprej so bila še odprta. Kratek postanek v lepem Strmecu, kjer lahko tudi občuduješ znamenito Loško steno s tisoč metri višine in 5 km širine, ti vzame dih, in je to najširša stena v Julijskih Alpah.
Ko prevoziva še znameniti Predelski viadukt, se je avto pri Mlincu obrnil. proti Mangartu, oziroma njegovi  znameniti Mangartski cesti. Cesta ima vrsto presežkov; visokogorska cesta je serpentinasta, drzno speljana v  severno strmino Planje in Ilovca, nato pa se preseli na strmine pod Male  Špice. Cesta je sicer lepo vzdrževana, je pa ozka in izogibališč ni prav veliko, pa še ta so "skromna". Srečavanje je marsikje pod ?.  A šoferji večino strpni in uvidevni. Kolesarjev tudi ne manjka. Kot sopotnik sem imela pomembno zadolžitev; "glej naprej in ugotovi kaj se nama približuje". Zapomniti si moram, kje se da dobro izpeljati srečanje z nasprotno vozečim vozilom. Napetost od "podna do vrha" ni popustila. Uf, je bilo občasno napeto! Cesta je dolga 11.980 m. Vožnjo po tej cesti si lahko privoščijo samo izkušeni šoferji in tisti, ki imajo vsaj malo adrenalina v sebi. Cestnina, ki jo plačaš nekje na sredi poti, je pa skromna 5 EU. Popolnoma upravičeno bi bila vsaj za 10 EU višja. Već o gradnji cesti pa kasneje.

lSedaj pa še nekaj besed o gradnji ceste; zgrajena je bila leta 1938, od spomladi do jeseni (april-oktober) gradila jo je italijanska vojska, sprva je bila makadamska, s petimi predori. služila naj bi italijanski vojski za obrambo pred jugoslovansko vojsko v 2.svetovni vojni. Skupno je cesto gradilo 500 mož, na vsakih 10 mož pa je bil kovač, ki je sproti popravljal ročno orodje. Delo je potekalo po etapah, brez prekinitev po 12 ur na dan. Dela so hkrati pričeli na več odsekih. Ekipe za vrtanje predorov so delale neodvisno od poteka dela na trasi, saj so imele načrte za vsak predor posebej. Za oddaljene delavce je vojaško vodstvo dobro preskrbelo za bivanje in prehrano.. Okusne hrane je bilo vedno dovolj. Za sprotno dostavo materiala za gradnjo ceste in prehrano delavcev, so postavili dve tovorni žičnici. Kljub slabi zaščitni opremi v tistem času ni bila zabeležena hujša poškodba ali delovna nesreča. Zaradi bližajoče se zime in kasneje tudi 2.svetovne vojne graditelji niso uspeli zgraditi glavnega zaključka trase skozi predor do Rateškega Malega Mangarta. Cesta je odprta od druge polovice junija do prvega jesenskega snega.Skupna dolžina najvišje speljane ceste v Sloveniji je 11.980 m, višinska razlika 980 m, najvišja točka Mangartskega sedla je 2072 m
Mangartska cesta v zadnjem času predstavlja svojevrsten izziv za kolesarje in ni ga pravega kolesarja, če nima v malhi kraljevskega vzpona.
Z vzletišča pod Malim vrhom je možen polet nad dolino Koritnice s padalom v tandemu.
Ob vznožju vršne kupole Mangarta stoji tik pod sedlom Mangartska koča (1906 m). Zaradi vseh omenjenih lastnosti spada Mangart z okolico v zaščiteno območje TNP.
​Še večno vprašanje glede imena; domačini pravijo Mangrt, pisno pa se pojavlja Mangart. Uradno naj bi bilo pravilno Mangart, dovoljena pa tudi uporaba Mangrt.

Kozmeja, najlepša visoka enoletnica, ki je obvezna v vsakem domačem vrtu, se je letos povsem razbohotila v mojem vrtu. Na moje veselje so plapojoči cvetovi vse povsod, tako na gredicah z rožami, kot  poleg gredice in na gredi s fižolom in krompirjem, pa v skalnjaku in tudi poleg. Nisem jih samo jaz vesela, čebele in čmrlji se kar drenjajo in letajo od cveta do cveta. Prav jim pride ta paša, saj na travnikih po košnji ni kaj prida cvetja, še kar ga pa je, pa ni medonosnega. Tudi metulji jih radi obiščejo, čeprav opažam, da je metuljev letos veliko manj kot v letu prej.

Za popestritev našega bivanja na planini občasno poskrbi kačica SMOKULJA ( Caronella austriaca), človeku povsem nenevarna predstavnica gožev.
Že drugo leto se pojavlja v bližini naše hiše, vedno na istem mestu  Zavzame našo peč, ki je za peko dobrot na žaru, ter je v kamnitem svetu pod hišo. Ker peči v zadnjem času ne uporabljamo prav pogosto, se tam naseli ta lepa plazilka, sicer na splošno grozo moje Urše in moje veselje, da jo lovim v objektiv. V te namene bi bila bolj vesela nekaj strupenega, a za vajo je tudi to dobro.
​Samec ima rdečkastorjav hrbet in rumenorjavo spodnjo stran. Samica je pa po hrbtu sivorjava in temno pegasta, po spodnji strani pa siva. Torej je bila v lanskem letu naša gostja ONA, letos pa ON, naslednje leto pa še naraščaj!

 Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini  Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo  na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je  razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja  pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je  bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju  poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen  Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene. 
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda  Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.
Družabnost na planini malo pojenja, ko v okoliških gozdovih poženejo gobe. Skoraj vsi lomastimo po gmajni in stikamo za njimi. Jutra so takrat  poleg tega, da so lepa, tudi zanimiva. Nič radi se takrat ne srečavamo, vidiš samo košaro, ki je izginila za bližnjo smreko. Če vprašaš gobarja kje in koliko je nabral, je odgovor približno tak, kot bi vprašal ribiča, če je kaj ujel in kaj je prijelo za trnek.Tako kot so lovske, ribiške pravljice zelo prikrojene, tudi gobarske ne zaostajajo za njimi.

S prejšnjimi fotografijami sem obdelala le utrinke Zgornjega dela Vogarja. Ima pa tudi Spodnji Vogar kaj za pokazati. Tu pride Vogar kot planina veliko bolj do izraza. Tam so grbinasti travniki bolj izraziti in prostranost planine je večja, bolj obiskana, tudi zaradi tega, ker je tam planinski dom in poseljenost planine je tam večja.

Lepih kotičkov v Bohinju res ne manjka, eni so bolj atraktivni in bolj obiskani kot npr. tale Korita in slap Savica, drugi malo manj a jih je vredno poiskati in pogledati. Včasih pa jih narajmaš kar mimogrede, ko brez določenega cilja vandraš po prostranstvu Bohinja. Na sprehodu mi ni nikoli dolgčas. Vedno se kaj dogaja, vedno najdem kaj novega, zanimivega. Velikokrat samo lep, droben cvet ob poti.
Za ogled Korit Mostnice ni treba daleč hoditi. Že iz vasi Stara Fužina pelja pot proti "gradu" in malo pod njim prečiš rake oz.korito z vodo in ob tem koritu te prijetna hoja po mešanem gozdu kmalu pripelja do Mostnice, kjer zapušča slikovita korita. Ko zapustiš rečno korito, je potrebno premagati krajšo strmino in že se pri Hudičevem  mostu. Malo nad levim bregom je smerokaz in info tabla.Torej pot pod noge! Dan je lep, opran. Saj je prej par dni kar dobro deževalo.

Prav pogosto k morju ne zaidem. Moje punce me večkrat nagovarjajo naj Bohinj malo zamenjam z morjem. Pa do sedaj niso bile uspešne. Tokrat pa je Urša bila aktivna in organizirala za obe naju rojstno dnevno praznovanje v Strunjanu. Seveda brez tretjega člana družine, to je Tatjane, ne bi šlo. Smo pač navajene, da se na take dneve, če se le da, družimo in se imamo lepo. Tudi v Strunjanu smo se imele fino. Poleg hotelskega razvajanja v njihovih termah, smo bile zelo aktivne
pri ogledu in spoznavanju okolice. Prvi dan je bil na vrsti ogled Strunjana, prečesale smo ga po dolgem in počez. Naslednji dan je bil na vrsti Piran po peš poti ob morju in tretji dan smo se podale po peš poti proti Izoli. Na zadnji dan bivanja ob morju pa je, vsaj za mene, sledil najbolj zanimiv izlet, izlet proti Sećoveljskim solinam. Veliko sem brala o tem, videla razne predstavitve in resnično sem že dolgo gojila željo, da to vidim, doživim.
Kraji nepoznani, promet gost in ni čudno, da sva glavni vhod v KPSS hitro zgrešili. Sva bile že kar blizu južnemu vhodu. V programu pa sva imeli vse skozi najprej ogled aktivnega dela solin, to je Lere.
Imela sem info, da je za obiskovalce opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori  - veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš. in edinstveni muzej
 Menili sva, če bo čas dopuščal, se to pogleda kasneje. Obrnili avto in poiskali tisti pravi vhod v KPSS, to je območje Lere kjer  na 294 ha še vedno pridobivajo sol po starem načinu.
Ko stopiš na območje parka takoj vidiš, da si v prostranstvu zajete vode in bazenov. Velikost dojameš tudi v odgovoru, ki sledi vprašanju, kako daleč je do informacijskega centra - skoraj kilometer. Pa si komaj šele na sredi solin.
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov.  Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.
Solinarji pobirajo sol od junija do konca septemra in sicer v bazenih - KAVADINIH. V času najinega obiska so bila pripravljalna dela, videli sva kako v kristalizacijskih bazenih nanašajo na dno  tanko plast PETOLE, posebno črno blato, ki ga gojijo sami in je polno mineralov.
Bogastvo slov.solin pa je tako imenovani solni  cvet, kulinarična dragocenost, ki jo pridobivajo le še redko kje. Solni cvet je zaradi božanskega okusa ter bogate sestave cenjen kot zdravilno živilo
V solinah imajo prostor tudi številne slanuše (holofiti) kot imenujemo slano ljube rastline, ki se na jesen obarvajo v rdeče-vijolične odtenke.
Soline so tudi znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih več kot 300 različnih vrst, kar ne preseneča, saj so soline veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prehranjevališče in prezimovališče. Nekatere med njimi na solinah tudi gnezdijo (čigra). Niso samo ptice edine solinske prebivalke. V habitatih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.

ob koncu naj rečem še tole; dokler nisem videla teh solin, sem na piransko sol gledala tako malo zviška. V svojem gospodinjstvu sem uporabljala različne soli tako morsko s Paga, piransko, kameno in celo nekaj časa himalajsko, ( ki je nastala pred več milijoni let, sedaj pa piše na embalaži, da je rok uporabe dve leti, Hecno, ali ne!). Mnenje sem spremenila in na mizi imam solni cvet v lonec pa vržem navadno piransko sol.
tole staro geslo spremlja izdelke solinarjev;
                               SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ V NEBO !

Nekaj dnevno bivanje v Strunjanu smo si res lepo organizirale. Dnevi so bili lepi, sončni in tudi že prijetno topli. Posebno za nas Gorenjce je bila toplota kar dobrodošla, saj so gore okoli nas še vedno odete v bela oblačila in jutranje temperature nič kaj prijazne. Tudi letos muhasti april dela zgago vse vprek.
Načrtovani izleti v bližnjo in malo bolj oddaljeno okolico so potekali po "programu", ki smo ga družno ustvarile. Načrtovani izlet v Izolo je ponujal vse zgoraj navedeno, s seboj smo vzele tudi dobro voljo. Po dobro podprtem zajtrku smo takoj krenile na pot. Takoj izza hotela smo našle oznako za našo načrtovano pot, sprva je bila strmina kar huda, a le kratek čas. 
K sreči smo že prvi dan bivanja v Strunjanu, to področje nehote raziskale in smo vedele, da se bo zdaj, zdaj pokazalo tisto najlepše, to je lepa panoramska pot od Strunjana do Strunjanskega klifa.ali Fliškega klifa. Izredno lepa pot, na urejenih razglednih točkah ponuja za res lepe razglede.  Sprva bolj proti Piranu, nato pa vse bolj proti severu in proti Mesečevem zalivu. V tem zalivu je urejena pot za spust k morju in pod samo steno Klifa. Seveda naša Tatjana je morala to dano možnost izkoristiti. Z Uršo pa sva ob klepetu in uživanju v razgledu, jo čakali na robu poti. V nadaljevanju je sledil kratek vzpon proti vrhu klifa, mimo mogočnih oljčnih nasadov. Do kamor je segal pogled, povsod oljke. Zato ni čudno, da se tukaj prideluje oljčno olje visoke kvalitete in znano tudi po svetu. Ko smo zapustile  te nasade oljk, je pot vodila nekaj časa ob mešanem gozdu nato pa stopila na planu na lepem travniku, s prelepim razgledom v celoten tržaški zaliv. Izola je bila pred nami kot na dlani, za njo Debeli rtič in za njim Trst. V daljavi pa se pokaže obris Julijcev. Mrč ni dovolil lepega posnetka, vseeno pa sem naredila nekaj posnetkov z upanjem, da mi bo fotošop pomagal kaj pričarati.
Pot do hotela Belvedere je hitro minila. Počitek in kava sta prav prišli, pa tudi smooti "zelene barve" ni bil slab.
Uživale smo v razgledu in pogledu na morje, kjer je bilo veliko jadrnic, verjetno tekmovanje.Le za nadaljevanje poti se nismo zanimale, smo bile prepričane, da že vse vemo. In smo nadaljevale pot proti Izoli ob zelo prometni cesti. Napaka, pa to kakšna! Tatjani je bilo dovolj tolčenje betona in je šla raziskovati tja bolj k morju, kako bi se dalo priti do same Izole po bolj prijaznem dostopu. Kmalu je našla pot ob morju, po kateri bi se lahko že od samega hotela Belvedere sprehodile do tja, kamor smo bile namenjene.
V marini smo se našle in družno ugotovile, da smo "goske" brez primere. Sledil je ogled starega mestnega jedra, pa tam na pomolu pod palmami malo posedele, se posladkale s sladoledom in že razmišljale kako priti nazaj v Strunjan. Po isti poti? Oh, raje ne. Gremo na bus. Urša mimogrede, ko iščemo avtobusno postajo, opazi taksi. Se pozanima za ceno. Ugodno, še pa še.
Hitro se strpamo v taksi in čez 20 minut smo že bile pri hotelu v Strunjanu. Ponosne kako smo to fajn izpeljale in kako smo se lepo imele. .

....so slikovita vasica  na obrobju Vipavske doline!

Na Kras Gorenjci prav pogosto ne hodimo, saj jaz ne. Za nas je daleč, po drugi strani spet ne, le odločiti se je treba in tistih pribl.150 km se pri današnji prometni infrastrukturi kaj hitro prevozi. Uro in pol pa že lahko dihaš topel kraški zrak. Idejo za ta izlet je dala moja Urša, bila tudi glavni organizator in izvajalec. Na moje pripombe, da ne bi šla, pa da je daleč in gost promet, je našla takoj ustrezen odgovor. Nehaj. Greva in pika. Prav je imela.
Zakaj Goče?  Pred leti smo že bili tam na izletu, takrat je bil z nami še naš ati, Zaradi okvare na nogi je bil gibalno oviran, je ogled griča Obelunca nad vasjo odpadel. Mene je sicer radovednost vlekla tja gor, da pa ne porušim naše harmonije v druženju na izletu, sem opustila idejo za pot tja gor. Tokrat pa sva z Uršo to uresničili. Ona je sicer dobila informacije od svoje znanke, da je pot tja gor lahka in da si gor kar "mimo grede v 10-15 min.". Jok, ni bilo tako. Pot je res lahka. Za  hojo pa sva porabili več kot pol ure, brez motoviljenja (tu je mišljeno moje fotografiranje), je pa treba vzeti v obzir moja leta in slabo kondicijo obeh, po bolj ležerni zimi.

Tesno pozidano naselje na razglednem slemenu griča med dolinama Branice in Vipave je spomenik slovenske kulturne dediščine. Goče so prvič omenjene že v 14. stoletju. Hiše imajo debele, iz kamna grajene stene z majhnimi okenskimi odprtinami.
Kdor se povzpne na bližnji hrib Obelunec s cerkvico Marije Snežne lahko od zgoraj navzdol vidi, da so zgradbe nanizane ob dveh glavnih ulicah, ki se med seboj križata v obliki Andrejevega križa.
Sredi naselja leži na dvignjenem platoju znamenita cerkev sv. Andreja iz 17. stoletja. Ob poti, ki povezuje cerkev s pokopališčem so postavljeni štirje kamniti oltarji. V oltarnih nišah so reliefne upodobitve prizorov križevega pota. Vaško pokopališče krasita zelo lep vhod in kapela Božjega groba.

Zakaj Volčji grad? Na spletu sva našli kar nekaj zanimivih podatkov o tem kraju. Pritegnili so naju, posebno tisti o prastarem gradišču Debela griža ter o tematski učni poti, ki nosi ime "Pot kamna". To naj bi bilo dovolj za nekaj urno pohajkovanje po tem področju. Dvojino uporabljam zato, ker sva to z mojo Uršo skupaj skomponirali.
Po ogledu Goč in griča nad vasjo Obelunca, sva se odpravili proti naslednjemu cilju - Volčji grad. Štanjel sva pozdravili samo mimo grede s ceste, prav tako tudi Kobdilj. Pri Komnu, ker greva v neznano, je bilo treba vključiti GPS.
O, ta zadeva naju je kar nekajkrat s svojim glasom usmerila pa levo, pa po 400 m desno, pa spet levo, pa naravnost. Ja, kar dobro sva vijugali, oziroma Urša kot voznik, da sva prišli do za željenega cilja.
Kam pa sedaj? Kje začeti, da zajameva tisto bistvo, za kar sva prav za prav prišli. Zadevo nama je olajšal prijazen domačin, ki je ob poti na vrtu nekaj delal. Dobili sva kar nekaj info in celo zloženko o tem kraju je prinesel. Prijazno, ni kaj..
Ko sva si malo ogledali to zloženko, sva družno ugotovili, da sva prav za prav padli oz. prišli v pravi kraški biser.
Tale pesmica pove veliko;
Skrita lepota Slovenskega krasa,
vasica bolj na samem,
skrita v kraški kamen!
Odkriva nam lepote,
ponuja nam dobrote!
Volčji grad je prijazna kraška vasica, ki leži v osrčju Komenskega Krasa. Postaja vse bolj priljubljena turistična točka in pomembna za obiskovalce skrivnostne kraške pokrajine. Pohvali se lahko z zelo zanimivim arheološkim najdiščem na Krasu z železnodobnim gradiščem Debela griža ( kraševci pravijo kupu kamenja griža), ki se razteza na površini 4,2 hektar. Debela griža je od leta 1992 razglašena za arheološko dediščino, hkrati pa je ena od čudes, ki jih lahko srečate na 4-km tematski učni poti - Pot kamna. Kamnoseška umetnost je tu prisotna že od nekdaj, vidi se tako na učni poti kot v vasi sami, saj mnogi menijo, da so tu doma najlepši portali na Krasu, eden takih je portal na hiši Mržkovih, ki je nastal l.1860.
​Vaška cerkev s samostojno stoječim zvonikom, ki je posvečen Janezu Krstniku je še ena od volčjegrajskih arhiiiitekturnih znamenitosti, ki se ponaša umetniškimi detajli kamnoseške obrti.