Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini  Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo  na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je  razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja  pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je  bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju  poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen  Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene. 
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda  Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.

Lepih kotičkov v Bohinju res ne manjka, eni so bolj atraktivni in bolj obiskani kot npr. tale Korita in slap Savica, drugi malo manj a jih je vredno poiskati in pogledati. Včasih pa jih narajmaš kar mimogrede, ko brez določenega cilja vandraš po prostranstvu Bohinja. Na sprehodu mi ni nikoli dolgčas. Vedno se kaj dogaja, vedno najdem kaj novega, zanimivega. Velikokrat samo lep, droben cvet ob poti.
Za ogled Korit Mostnice ni treba daleč hoditi. Že iz vasi Stara Fužina pelja pot proti "gradu" in malo pod njim prečiš rake oz.korito z vodo in ob tem koritu te prijetna hoja po mešanem gozdu kmalu pripelja do Mostnice, kjer zapušča slikovita korita. Ko zapustiš rečno korito, je potrebno premagati krajšo strmino in že se pri Hudičevem  mostu. Malo nad levim bregom je smerokaz in info tabla.Torej pot pod noge! Dan je lep, opran. Saj je prej par dni kar dobro deževalo.

Prav pogosto k morju ne zaidem. Moje punce me večkrat nagovarjajo naj Bohinj malo zamenjam z morjem. Pa do sedaj niso bile uspešne. Tokrat pa je Urša bila aktivna in organizirala za obe naju rojstno dnevno praznovanje v Strunjanu. Seveda brez tretjega člana družine, to je Tatjane, ne bi šlo. Smo pač navajene, da se na take dneve, če se le da, družimo in se imamo lepo. Tudi v Strunjanu smo se imele fino. Poleg hotelskega razvajanja v njihovih termah, smo bile zelo aktivne
pri ogledu in spoznavanju okolice. Prvi dan je bil na vrsti ogled Strunjana, prečesale smo ga po dolgem in počez. Naslednji dan je bil na vrsti Piran po peš poti ob morju in tretji dan smo se podale po peš poti proti Izoli. Na zadnji dan bivanja ob morju pa je, vsaj za mene, sledil najbolj zanimiv izlet, izlet proti Sećoveljskim solinam. Veliko sem brala o tem, videla razne predstavitve in resnično sem že dolgo gojila željo, da to vidim, doživim.
Kraji nepoznani, promet gost in ni čudno, da sva glavni vhod v KPSS hitro zgrešili. Sva bile že kar blizu južnemu vhodu. V programu pa sva imeli vse skozi najprej ogled aktivnega dela solin, to je Lere.
Imela sem info, da je za obiskovalce opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori  - veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš. in edinstveni muzej
 Menili sva, če bo čas dopuščal, se to pogleda kasneje. Obrnili avto in poiskali tisti pravi vhod v KPSS, to je območje Lere kjer  na 294 ha še vedno pridobivajo sol po starem načinu.
Ko stopiš na območje parka takoj vidiš, da si v prostranstvu zajete vode in bazenov. Velikost dojameš tudi v odgovoru, ki sledi vprašanju, kako daleč je do informacijskega centra - skoraj kilometer. Pa si komaj šele na sredi solin.
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov.  Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.
Solinarji pobirajo sol od junija do konca septemra in sicer v bazenih - KAVADINIH. V času najinega obiska so bila pripravljalna dela, videli sva kako v kristalizacijskih bazenih nanašajo na dno  tanko plast PETOLE, posebno črno blato, ki ga gojijo sami in je polno mineralov.
Bogastvo slov.solin pa je tako imenovani solni  cvet, kulinarična dragocenost, ki jo pridobivajo le še redko kje. Solni cvet je zaradi božanskega okusa ter bogate sestave cenjen kot zdravilno živilo
V solinah imajo prostor tudi številne slanuše (holofiti) kot imenujemo slano ljube rastline, ki se na jesen obarvajo v rdeče-vijolične odtenke.
Soline so tudi znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih več kot 300 različnih vrst, kar ne preseneča, saj so soline veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prehranjevališče in prezimovališče. Nekatere med njimi na solinah tudi gnezdijo (čigra). Niso samo ptice edine solinske prebivalke. V habitatih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.

ob koncu naj rečem še tole; dokler nisem videla teh solin, sem na piransko sol gledala tako malo zviška. V svojem gospodinjstvu sem uporabljala različne soli tako morsko s Paga, piransko, kameno in celo nekaj časa himalajsko, ( ki je nastala pred več milijoni let, sedaj pa piše na embalaži, da je rok uporabe dve leti, Hecno, ali ne!). Mnenje sem spremenila in na mizi imam solni cvet v lonec pa vržem navadno piransko sol.
tole staro geslo spremlja izdelke solinarjev;
                               SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ V NEBO !

Nekaj dnevno bivanje v Strunjanu smo si res lepo organizirale. Dnevi so bili lepi, sončni in tudi že prijetno topli. Posebno za nas Gorenjce je bila toplota kar dobrodošla, saj so gore okoli nas še vedno odete v bela oblačila in jutranje temperature nič kaj prijazne. Tudi letos muhasti april dela zgago vse vprek.
Načrtovani izleti v bližnjo in malo bolj oddaljeno okolico so potekali po "programu", ki smo ga družno ustvarile. Načrtovani izlet v Izolo je ponujal vse zgoraj navedeno, s seboj smo vzele tudi dobro voljo. Po dobro podprtem zajtrku smo takoj krenile na pot. Takoj izza hotela smo našle oznako za našo načrtovano pot, sprva je bila strmina kar huda, a le kratek čas. 
K sreči smo že prvi dan bivanja v Strunjanu, to področje nehote raziskale in smo vedele, da se bo zdaj, zdaj pokazalo tisto najlepše, to je lepa panoramska pot od Strunjana do Strunjanskega klifa.ali Fliškega klifa. Izredno lepa pot, na urejenih razglednih točkah ponuja za res lepe razglede.  Sprva bolj proti Piranu, nato pa vse bolj proti severu in proti Mesečevem zalivu. V tem zalivu je urejena pot za spust k morju in pod samo steno Klifa. Seveda naša Tatjana je morala to dano možnost izkoristiti. Z Uršo pa sva ob klepetu in uživanju v razgledu, jo čakali na robu poti. V nadaljevanju je sledil kratek vzpon proti vrhu klifa, mimo mogočnih oljčnih nasadov. Do kamor je segal pogled, povsod oljke. Zato ni čudno, da se tukaj prideluje oljčno olje visoke kvalitete in znano tudi po svetu. Ko smo zapustile  te nasade oljk, je pot vodila nekaj časa ob mešanem gozdu nato pa stopila na planu na lepem travniku, s prelepim razgledom v celoten tržaški zaliv. Izola je bila pred nami kot na dlani, za njo Debeli rtič in za njim Trst. V daljavi pa se pokaže obris Julijcev. Mrč ni dovolil lepega posnetka, vseeno pa sem naredila nekaj posnetkov z upanjem, da mi bo fotošop pomagal kaj pričarati.
Pot do hotela Belvedere je hitro minila. Počitek in kava sta prav prišli, pa tudi smooti "zelene barve" ni bil slab.
Uživale smo v razgledu in pogledu na morje, kjer je bilo veliko jadrnic, verjetno tekmovanje.Le za nadaljevanje poti se nismo zanimale, smo bile prepričane, da že vse vemo. In smo nadaljevale pot proti Izoli ob zelo prometni cesti. Napaka, pa to kakšna! Tatjani je bilo dovolj tolčenje betona in je šla raziskovati tja bolj k morju, kako bi se dalo priti do same Izole po bolj prijaznem dostopu. Kmalu je našla pot ob morju, po kateri bi se lahko že od samega hotela Belvedere sprehodile do tja, kamor smo bile namenjene.
V marini smo se našle in družno ugotovile, da smo "goske" brez primere. Sledil je ogled starega mestnega jedra, pa tam na pomolu pod palmami malo posedele, se posladkale s sladoledom in že razmišljale kako priti nazaj v Strunjan. Po isti poti? Oh, raje ne. Gremo na bus. Urša mimogrede, ko iščemo avtobusno postajo, opazi taksi. Se pozanima za ceno. Ugodno, še pa še.
Hitro se strpamo v taksi in čez 20 minut smo že bile pri hotelu v Strunjanu. Ponosne kako smo to fajn izpeljale in kako smo se lepo imele. .

....so slikovita vasica  na obrobju Vipavske doline!

Na Kras Gorenjci prav pogosto ne hodimo, saj jaz ne. Za nas je daleč, po drugi strani spet ne, le odločiti se je treba in tistih pribl.150 km se pri današnji prometni infrastrukturi kaj hitro prevozi. Uro in pol pa že lahko dihaš topel kraški zrak. Idejo za ta izlet je dala moja Urša, bila tudi glavni organizator in izvajalec. Na moje pripombe, da ne bi šla, pa da je daleč in gost promet, je našla takoj ustrezen odgovor. Nehaj. Greva in pika. Prav je imela.
Zakaj Goče?  Pred leti smo že bili tam na izletu, takrat je bil z nami še naš ati, Zaradi okvare na nogi je bil gibalno oviran, je ogled griča Obelunca nad vasjo odpadel. Mene je sicer radovednost vlekla tja gor, da pa ne porušim naše harmonije v druženju na izletu, sem opustila idejo za pot tja gor. Tokrat pa sva z Uršo to uresničili. Ona je sicer dobila informacije od svoje znanke, da je pot tja gor lahka in da si gor kar "mimo grede v 10-15 min.". Jok, ni bilo tako. Pot je res lahka. Za  hojo pa sva porabili več kot pol ure, brez motoviljenja (tu je mišljeno moje fotografiranje), je pa treba vzeti v obzir moja leta in slabo kondicijo obeh, po bolj ležerni zimi.

Tesno pozidano naselje na razglednem slemenu griča med dolinama Branice in Vipave je spomenik slovenske kulturne dediščine. Goče so prvič omenjene že v 14. stoletju. Hiše imajo debele, iz kamna grajene stene z majhnimi okenskimi odprtinami.
Kdor se povzpne na bližnji hrib Obelunec s cerkvico Marije Snežne lahko od zgoraj navzdol vidi, da so zgradbe nanizane ob dveh glavnih ulicah, ki se med seboj križata v obliki Andrejevega križa.
Sredi naselja leži na dvignjenem platoju znamenita cerkev sv. Andreja iz 17. stoletja. Ob poti, ki povezuje cerkev s pokopališčem so postavljeni štirje kamniti oltarji. V oltarnih nišah so reliefne upodobitve prizorov križevega pota. Vaško pokopališče krasita zelo lep vhod in kapela Božjega groba.

Zakaj Volčji grad? Na spletu sva našli kar nekaj zanimivih podatkov o tem kraju. Pritegnili so naju, posebno tisti o prastarem gradišču Debela griža ter o tematski učni poti, ki nosi ime "Pot kamna". To naj bi bilo dovolj za nekaj urno pohajkovanje po tem področju. Dvojino uporabljam zato, ker sva to z mojo Uršo skupaj skomponirali.
Po ogledu Goč in griča nad vasjo Obelunca, sva se odpravili proti naslednjemu cilju - Volčji grad. Štanjel sva pozdravili samo mimo grede s ceste, prav tako tudi Kobdilj. Pri Komnu, ker greva v neznano, je bilo treba vključiti GPS.
O, ta zadeva naju je kar nekajkrat s svojim glasom usmerila pa levo, pa po 400 m desno, pa spet levo, pa naravnost. Ja, kar dobro sva vijugali, oziroma Urša kot voznik, da sva prišli do za željenega cilja.
Kam pa sedaj? Kje začeti, da zajameva tisto bistvo, za kar sva prav za prav prišli. Zadevo nama je olajšal prijazen domačin, ki je ob poti na vrtu nekaj delal. Dobili sva kar nekaj info in celo zloženko o tem kraju je prinesel. Prijazno, ni kaj..
Ko sva si malo ogledali to zloženko, sva družno ugotovili, da sva prav za prav padli oz. prišli v pravi kraški biser.
Tale pesmica pove veliko;
Skrita lepota Slovenskega krasa,
vasica bolj na samem,
skrita v kraški kamen!
Odkriva nam lepote,
ponuja nam dobrote!
Volčji grad je prijazna kraška vasica, ki leži v osrčju Komenskega Krasa. Postaja vse bolj priljubljena turistična točka in pomembna za obiskovalce skrivnostne kraške pokrajine. Pohvali se lahko z zelo zanimivim arheološkim najdiščem na Krasu z železnodobnim gradiščem Debela griža ( kraševci pravijo kupu kamenja griža), ki se razteza na površini 4,2 hektar. Debela griža je od leta 1992 razglašena za arheološko dediščino, hkrati pa je ena od čudes, ki jih lahko srečate na 4-km tematski učni poti - Pot kamna. Kamnoseška umetnost je tu prisotna že od nekdaj, vidi se tako na učni poti kot v vasi sami, saj mnogi menijo, da so tu doma najlepši portali na Krasu, eden takih je portal na hiši Mržkovih, ki je nastal l.1860.
​Vaška cerkev s samostojno stoječim zvonikom, ki je posvečen Janezu Krstniku je še ena od volčjegrajskih arhiiiitekturnih znamenitosti, ki se ponaša umetniškimi detajli kamnoseške obrti.

Desni pritok Mostnice, potok Suha, si zagotovo zasluži več pozornosti. V spodnjem toku pada v kar nekaj lepih skočnikih, ter se tudi preliva skozi korita. Korita Suhe niso tako izrazita in dolga kot pri Mostnici, toda sam potok bi se lahko uvrstil med naše posebnosti. Malo pod njegovim izvirom se začne strm spust, kateri kmalu preide v morda najvišji lehnjakov slap na svetu. Ob večjih sušah voda le polzi po strmi steni, vendar ravno zaradi tega lenega toka počasi raste lehnjakov slap. Ob deževnih dobah se leno polzenje spremeni v prav mogočen 105 m visok več pramenski slap. Čudovit je pogled na množico med seboj prelivajočih se pramenov po temno zeleni preprogi. Od izvira voda kmalu teče v drseči 25 m visok del slapu, dokler ne pride do prepadne stene, ter se nato preko strme, 80 m visoke stene spusti do dna. Slap nima tolmuna in voda teče naprej kot strma brzica. Obiskovalci, ki poznajo slapove v alpskem svetu, bodo pri ogledu tega slapu presenečeni nad njegovo kar nekako eksotično podobo. Obisk tega slapu ne bo poplačan samo s pogledom na slap, temveč tudi na slikovite strme stene soteske. Šumenje potoka se sliši že kmalu po vstopu na cesto, ki pelje proti parkirišču Blato in proti Vogarju.
Ime Suha se v Bohinju pojavlja kar pogosto.V Spodnjih Boh.gorah - nad Ribčevim lazom je dolina s tem imenom, ki ga je verjetno dobila po potoku Mala Suha, ta pa  se nato združi z hudournikom Velika Suha. Le ta svoje vode nabira v severnem ostenju Vogla.
​V Ukancu je Ukanska Suha, ki se nekje omenja, da nato preide v Ražnovo Suho.

OJ, tale zima se letos obnaša kot ena razvajena princeska. Muhasta.Ne predvidljiva. Včasih nenadno topla, temperature vse prej kot zimske.Ko smo vse vprek ugibali; bo sneg, ne bo snega, bo mraz vsaj toliko, da bodo jezera in mlakuže pomrznile in da bi prišli na svoj račun vsaj tisti, ki si radi nataknejo drsalke. Tam proti koncu januarja smo le dobili prvo pošiljko snega. Veselje je bilo kratkotrajno,  saj je kmalu za tem začelo deževati. Kaj deževati, ulivalo se je kot iz škafa. pa ne samo v dolini, tudi višji predeli so bili tega deležni. Fužinarsko polje je bilo bolj primerno za vodne športe kot za smučarski tek.
Kmalu za tem je nastopil mraz in vsa ta plundra se je spremenila v zelen led in kar nekaj cest spremenila v drsališča.
Tudi jezero je počasi dobivalo ledeno skorjo, vendar le v Fužinarskem zalivu in deloma pri iztoku pri Sv. Janezu.
Se pa spomnim pripovedovanj starejših krajanov, da je bila zamrznitev jezera včasih skoraj stalnica. Lahko se je drsalo (tudi sama sem s hčerjo to probala) pa takrat rekla; "nikoli več" kajti ledena ploskev se je gugala, in bolj ko si šel proti Ukancu, hujše je bilo guganje. Rada  imam bolj trdna tla pod nogami.
 Baje je pa v davnini jezero včasih tako močno zamrznilo, da so s "samotežniki" (sani) preko jezera vozili seno na drugi konec jezera. Ne samo seno ,tudi les so furali po jezeru, kar pa si danes to težko predstavljam.

 Če se želiš na lepem nedeljskem sprehodu naužiti poleg ponujene lepote, še malo sončne toplote in če imaš srečo, da.je pokrajini še prekrita s skromno snežno odejo, so Karavanke in področje proti Blaščevi skali in Ravnam, res prava izbira. Vsega omenjenega je na pretek, najbolj pa te prevzame lep pogled na Julijce.

Da sredi januarja naberem šopek pomladnega cvetja in da na sprehodu nisem zavita v debela zimska oblačila, res ne sodi v zimski čas. Tako zima zamuja z mrazom in snegom. Star slovenski pregovor pravi; zima in gosposka ne prizaneseta! Torej kaj nas še čaka, še ne vemo, le upamo lahko, da snega ne bo nasulo v takih količinah, kot ga je pred dnevi pri sosedih. Da bodo naša smučišča pobeljena in bo smuka ugodna. Ne nazadnje, saj se mora v gorah tudi ustvariti neka zaloga vode, ker drugače nam bo v poletju trda predla zaradi suše in pomanjkanja vode. Za enkrat pa uživajmo v tem kar nam narava sedaj ponuja. Cena za to bo pa v naslednjih dveh, treh mesecih in upajmo ne prevelika.