+Idejo, da v pozni jeseni obiščeva Kras, je dala moja Urša že na pomlad, ko sva se potikali in raziskovali okolico Volčjega grada. Predvsem sva imeli v mislih čas, ko bo začel v vseh barvah žareti ruj. Čeprav tudi Gorenjci lahko kaj povemo in pokažemo o lepi barviti jeseni, a ruja pri nas ni in ker Kras ni daleč, je treba vzeti pot pod noge in to čudo videti od blizu. 
Prvotno sva imeli v načrtu, da si bova za Kras vzeli vsaj dva dneva in ga prečesali po dolgem in po čez. Predvideno je bilo tudi nekaj dnevno bivanje ob morju in ob povratku še ogled Krasa. Pa so se stvari malo zasukale. Toplo, sončno vreme, s skoraj poletnimi temperaturami naju je za dva dni dlje zadržalo ob morju. Težko se je v tem času odpovedati kopanju v morju. Torej za Kras je ostal samo en dan, to je bil dan, ko sva se vračali z oddiha ob morju. Do dobra sva se "pogreli" ob morju, ko sva šli na pot je bilo pa vroče, soparno, brez vetra in temperatura se je zelo bližala 30 stopinjam. Od tega kako bo naju v Volčjem gradu pričakalo morje rdeče barve, ni bilo nič. Debela griža in njeni veliki kupi kamenja niso ponujali tistega, na kar sva računali; ruj in še en krat ruj. Hoja po potkah, ki so obdane s kamenjem je bila zaradi vročine utrujajoča in motivacija za fotografiranje na nuli. Imeli sva še rezervni načrt - Pliskavica. Zakaj Pliskavica? Tam je hostel in zanimiv opis kraja. Hostel bi prišel v poštev le, če bi na Krasu ostali več kot en dan, da pa spoznava še nov kraj, ob že tako slabem vedenju o Krasu, je pa zanimivo.
Pliskovica je naselje v Občini Sežana. Pliska pravijo drobni ptičici, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje. Njen živahen značaj je bil verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi pred stoletji prvi naselili te kraje, enako živahne ovce in koze imenovali Pliska. Toliko o izvoru imena Pliskavica, to je vas v osrednjem Krasu, nekako na polovici poti med Dutovljam in Komnom. leži na manjši vzpetini, ki jo vse naokrog obdajajo vinogradi in kamnite ograde, v katerih je bila v preteklosti obdelovalna zemlja, sedaj pa jih zarašča drevje in grmovnice. Med njimi tudi tista živih barv, ki ji pravijo ruj. Že ko se voziva po Komenskem Krasu proti Pliskavici, je ob cesti barvitost drevja vse bolj in bolj pisanih barv. Pa rečem šoferki; "a ustaviš, da naredim kakšno fotko?" Dobim odgovor; "Nemogoče, ni prostora za ustavljanje in promet je gost!" In greva dalje. Čakam na "mogoče", ki pride malo pred naseljem. Nisva zavili po Pliskini poti (2 uri), ampak kar tako malo povprek in sem ter tja. Bilo je kaj videti in objektiv tudi ni počival. Ruj v vseh odtenkih rdeče nama je na obraz narisal nasmeh in vročina kar na enkrat ni bila več moteč element.

.

Oktober je, druga polovica meseca in z mojo Uršo se odpravljava na krajši oddih ob morju.Poraja se vprašanje kako bo z vremenom, bo lepo in vsaj malo topleje kot na Gorenjskem, bo primerno za sprehode ob morju in morda tudi kam drugam v notranjost Istre. To je bilo predvsem moje razmišljanje in temu primerno sem tudi napolnila torbo z oblačili, največ z toplimi oblačili, ki so primerna za  jesenski čas ( dolg rokav), čisto po naključju sta v torbi pristali dve majici s kratkimi rokavi. Pa še dobro, da sta. Že ob prihodu je bilo lepo sončno vreme, ki se je v vseh dneh nadaljevalo v prav poletne temperature. Temperatura morja je bila vsak dan za kakšno stopinjo višja in zadnje dni pristala pri 21 stopinjah, kar je Uršo predramilo in je kopanje vzela zares. Drugo vprašanje kaj bova med oddihom počeli, ni rabil odgovora. Že doma sva bili enotni, da vsak dan narediva izlet v bližnjo, pa tudi malo bolj oddaljeno okolico, da spoznava kraje in lepote tega predela naše dežele. Seznam krajev, ki se jih želiva ogledati je bil kar dolg, nekaj je bilo vmes tudi rezervnih krajev.
Urnik za vse dneve je bil zapolnjen. Tudi realiziran, vsak dan sva se po zajtrku odpravili na pohod. Vsak dan doživeli kaj 
 lepega in zanimivega. Kot za češnjo na torti pa sva za zadnji dan oddiha šparali ogled Rilkejeve pešpoti v Sesljanu. Urša je malo brskala po svojem spominu,ki ni bil čisto jasen, vedela je le to, da je v preteklosti že enkrat prehodila pot, ki ji je bila všeč in da bi se še kdaj rada vrnila tja. Vedela je,da je tam nekje za Trstom, na kraškem robu. Google zna vse, google vidi vse! Kmalu je bila luknja v spominu zakrpana in načrt izdelan. Naprej kako priti do tja. Brez GPS ne bi šlo, saj labirint cest in avtocest nad Trstom še ta ni povsem obvladal. Nato pa še kako in kje poteka ta znana pešpot od Sesljana do Devina. Za mene je bilo to nekaj novega, neznanega in takoj sem bila "za". Pod vprašajem je bilo samo moje počutje, kajti prav ta dan so bile napovedane povsem poletne temperature, termometer je kar lezel proti 25 stopinjam, hoja po razgretem krasu pa za mojo astmo ni najboljša izbira. Sprej v torbo in gremo.
Vzdolž roba prepadnih sten in ostankov vojaških postojank, med novim Devinskim gradom in Sesljanskim zalivom, je speljana Rilkejeva pešpot, ki je bila odprta leta 1987. S pešpoti se odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv, od izliva Soče do Savudrije na Hrvaškem . Pot je poimenovana po znanem avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je del življenja preživel v Devinskem gradu. O Devinskem gradu so pisali tudi slovenski književniki in sicer Aškerc, Jurčič Gregorčič, Bevk
Najslikovitejši del obale se razprostira med Devinom na zahodu in Sesljanom na vzhodu. Le na tem odseku se strme apnenčaste stene spuščajo neposredno v morje, zato lahko govorimo o edinem apnenčevem klifu na slovenskem etničnem ozemlju. Ker je na tem mestu obalna črta usmerjena v smeri vzhod - zahod in ne v dinarski smeri, se nam  s klifa ponujajo čudoviti razgledi na preostali del kraške obale Tržaškega zaliva, pa tudi na sam zaliv, slovensko Istro in  Furlansko nižavje z lagunami na območju Gradeža (Grado).
Pot od gradu proti Sesljanu je speljana po robu Devinskega klifa, ki se tod dviga približno devetdeset metrov nad morsko gladino. Predstavlja izjemno zanimiv geomorfni pojav. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni procesi. Medtem, ko na vznožju lahkoo pazujemo delovanje abrazije, si lahko na ostenjih in zgornjem robu ogledamo množico drobnih kraških oblik, ki so plod intenzivne korozije. Na morski strani opazimo značilne sredozemske rastline, med katerimi so mnoge zimzelene. Takoj za zgornjim robom je rastlinstvo značilno kraško, s črnim borom kot prevladujočo drevesno vrsto.
Posebno vrednost pa predstavlja pokrajina v rezervatu: v njej prevladuje beli apnenec v različnih oblikah, saj oblikuje tako prepadne stene kot posamezne stolpe ob obali, pa tudi kompaktne skale, ki so zaradi površinskih kraških pojavov prekrite z žlebiči. 
Devi so obenem edino nahajališče na svetu

....so slikovita vasica  na obrobju Vipavske doline!

Na Kras Gorenjci prav pogosto ne hodimo, saj jaz ne. Za nas je daleč, po drugi strani spet ne, le odločiti se je treba in tistih pribl.150 km se pri današnji prometni infrastrukturi kaj hitro prevozi. Uro in pol pa že lahko dihaš topel kraški zrak. Idejo za ta izlet je dala moja Urša, bila tudi glavni organizator in izvajalec. Na moje pripombe, da ne bi šla, pa da je daleč in gost promet, je našla takoj ustrezen odgovor. Nehaj. Greva in pika. Prav je imela.
Zakaj Goče?  Pred leti smo že bili tam na izletu, takrat je bil z nami še naš ati, Zaradi okvare na nogi je bil gibalno oviran, je ogled griča Obelunca nad vasjo odpadel. Mene je sicer radovednost vlekla tja gor, da pa ne porušim naše harmonije v druženju na izletu, sem opustila idejo za pot tja gor. Tokrat pa sva z Uršo to uresničili. Ona je sicer dobila informacije od svoje znanke, da je pot tja gor lahka in da si gor kar "mimo grede v 10-15 min.". Jok, ni bilo tako. Pot je res lahka. Za  hojo pa sva porabili več kot pol ure, brez motoviljenja (tu je mišljeno moje fotografiranje), je pa treba vzeti v obzir moja leta in slabo kondicijo obeh, po bolj ležerni zimi.

Tesno pozidano naselje na razglednem slemenu griča med dolinama Branice in Vipave je spomenik slovenske kulturne dediščine. Goče so prvič omenjene že v 14. stoletju. Hiše imajo debele, iz kamna grajene stene z majhnimi okenskimi odprtinami.
Kdor se povzpne na bližnji hrib Obelunec s cerkvico Marije Snežne lahko od zgoraj navzdol vidi, da so zgradbe nanizane ob dveh glavnih ulicah, ki se med seboj križata v obliki Andrejevega križa.
Sredi naselja leži na dvignjenem platoju znamenita cerkev sv. Andreja iz 17. stoletja. Ob poti, ki povezuje cerkev s pokopališčem so postavljeni štirje kamniti oltarji. V oltarnih nišah so reliefne upodobitve prizorov križevega pota. Vaško pokopališče krasita zelo lep vhod in kapela Božjega groba.

Zakaj Volčji grad? Na spletu sva našli kar nekaj zanimivih podatkov o tem kraju. Pritegnili so naju, posebno tisti o prastarem gradišču Debela griža ter o tematski učni poti, ki nosi ime "Pot kamna". To naj bi bilo dovolj za nekaj urno pohajkovanje po tem področju. Dvojino uporabljam zato, ker sva to z mojo Uršo skupaj skomponirali.
Po ogledu Goč in griča nad vasjo Obelunca, sva se odpravili proti naslednjemu cilju - Volčji grad. Štanjel sva pozdravili samo mimo grede s ceste, prav tako tudi Kobdilj. Pri Komnu, ker greva v neznano, je bilo treba vključiti GPS.
O, ta zadeva naju je kar nekajkrat s svojim glasom usmerila pa levo, pa po 400 m desno, pa spet levo, pa naravnost. Ja, kar dobro sva vijugali, oziroma Urša kot voznik, da sva prišli do za željenega cilja.
Kam pa sedaj? Kje začeti, da zajameva tisto bistvo, za kar sva prav za prav prišli. Zadevo nama je olajšal prijazen domačin, ki je ob poti na vrtu nekaj delal. Dobili sva kar nekaj info in celo zloženko o tem kraju je prinesel. Prijazno, ni kaj..
Ko sva si malo ogledali to zloženko, sva družno ugotovili, da sva prav za prav padli oz. prišli v pravi kraški biser.
Tale pesmica pove veliko;
Skrita lepota Slovenskega krasa,
vasica bolj na samem,
skrita v kraški kamen!
Odkriva nam lepote,
ponuja nam dobrote!
Volčji grad je prijazna kraška vasica, ki leži v osrčju Komenskega Krasa. Postaja vse bolj priljubljena turistična točka in pomembna za obiskovalce skrivnostne kraške pokrajine. Pohvali se lahko z zelo zanimivim arheološkim najdiščem na Krasu z železnodobnim gradiščem Debela griža ( kraševci pravijo kupu kamenja griža), ki se razteza na površini 4,2 hektar. Debela griža je od leta 1992 razglašena za arheološko dediščino, hkrati pa je ena od čudes, ki jih lahko srečate na 4-km tematski učni poti - Pot kamna. Kamnoseška umetnost je tu prisotna že od nekdaj, vidi se tako na učni poti kot v vasi sami, saj mnogi menijo, da so tu doma najlepši portali na Krasu, eden takih je portal na hiši Mržkovih, ki je nastal l.1860.
​Vaška cerkev s samostojno stoječim zvonikom, ki je posvečen Janezu Krstniku je še ena od volčjegrajskih arhiiiitekturnih znamenitosti, ki se ponaša umetniškimi detajli kamnoseške obrti.