Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini  Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo  na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je  razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja  pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je  bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju  poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen  Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene. 
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda  Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.

Že zgodaj zjutraj, ko sem se odpravljala od doma, sem imela v mislih Planino pri Jezeru , odeto v razkošne barve jeseni.
Dobila sem več, kot sem pričakovala. Že sama pot iz parkirišča v Blatu je bila slikovita. Lep dan in jutranji hlad sta kar nizala zanimive detajle ob poti. Le sem ter tja je po strmi poti močno zaropotalo, veliki stroj (traktor) , ki v strmini iz gleda še večji, in ko za seboj vleče nekaj celih dreves, rečeš samo vaaavvv in iščeš  prostor za umik na varno.. Spravilo lesa na teh terenih ni mačji kašelj. V tem predelu je vetrom pred meseci in tudi lubadar naredil veliko škode v gozdu, ki jo skušajo odstraniti.
Tudi v preteklih letih sem si zelo rada privoščila v jesenskem času kakšen pohod po Fužinskih planinah. Vsakokrat kam drugam. Lani je bila Krstenica, letos je cilj Planina pri Jezeru in Dedno polje. Za kam dlje mi bo pa verjetno že zmanjkalo časa. Kajti z leti se je hoja dokaj upočasnila in tudi korak ni več živahen. Pa o tem premlevam celo pot; mi bo še dano ali je letos zadnjič! Zatopljena v take misli, sem kar pozabila, da je v torbi fotoaparat in bi ga bilo dobro aktivirati. Nekaj posnetkov je ob poti nastalo, škljocanja pa na Planini ni in ni bilo konca.

....je ena naših najlepših dolin v Julijskih Alpah, razteza se od Mojstrane do vznožja velikanskega severnega ostenja Triglava, ( 10 km). Planinci, ki se nameravajo povzpeti na Triglav, se po večini odpeljejo z avtom. Vse več pa je tudi takih naključnih obiskovalcev, promet postaja velik problem Doline, ki je tudi del TNP. Če pa hočemo doživeti čar te doline lahko skoraj polovico poti prehodimo po stari poti, ki večinoma poteka vzporedno s cesto. Pešpot nas vodi mimo rovtov in pod zanimivimi Galerijami. Vredno ogleda.
V zatrepu doline - izpred Aljaževega doma se ponuja izreden pogled na mogočno severno steno Triglava. Ta klasična podoba velikanske gore spada med najveličastnejše prizore celotnih Alp. Stena je visoka nad 1000 m in okoli 3000 m široka.

Govorice o tem, kako je opuščena planina Goreljše lepa, zanimiva in da ponuja prelep pogled na Julijce okoli Triglava, da se oči lahko napasejo na skritih kotičkih doline Vrata in Kot, pri slednji vse tja gor do prostranih predelov med Rjavino in Cmirom, sem želela sama preveriti. Planina je dosegljiva po cesti, ki pelje nad vasjo Dovje do Raven in še naprej. Mene je pa bolj zanimala peš pot, ki se prične takoj za potokom Mlinca in  gre mimo te planine naprej do Pl. Dovške babe. Ja, tukaj ni bilo španciranja. Pot je strma, mestoma kar preveč, ni razgledna, ker poteka večinoma po gozdu ali pa ob robu manjših gozdnih jas. A nagrada na planini je lepa. Leeepoooo!

Največja privlačnost te doline sta čudoviti Mangartski jezeri (Laghi di Fusine, imenovani tudi Belopeški jezeri ali Klanška jezera), v katerih se odsevajo podobe okoliških gora, od vseh najbolj mogočen je Mangart in zahodno od njega Ponce.
Do sem pripelje asfaltirana cesta, ki se od glavne ceste Rateče - Trbiž, odcepi v vasi Bela peč.Možen je tudi dostop po kolesarski stezi, ki je urejena po opuščeni železniški trasi in pelje vse tja do Trbiža. Odcep za pot k jezerom pa je malo nad vasjo Bela peč. Meni najbolj prijetna pa je lepa  stara peš pot od Rateč, ki  pelje preko rateškega polja in se takoj za "bivšo mejo" usmeri proti gozdu ter mimo  dveh starih domačij, ki sta že na italijanski strani. Nekaj malega se uporabi še hoja kolesarski stezi, a le kratek čas in kar hitro se doseže glavna cesta, ki vodi k jezerom. Od tod pa le še po desnem bregu potoka in ceste  po lepo urejeni peš poti do prvega jezera.

V preteklosti je bilo v Črnem vrhu na pustno nedeljo vedno veselo. Pustno rajanje "Svinjska glava" je bila tradicija skoraj 50 let, zadnji dve leti pa se je preselila k spodnji postaji žičnice, ki tudi ne obratuje več. Škoda, veliko obiskovalcev  je vedno prišlo pogledati zanimive in domiselne maske.To nedeljo pa sem bila skoraj edina obiskovalka Črnega vrha, največ se jih je odločilo povzpeti se naprej do Španovega vrha. Pred dnevi se je obnovila snežna odeja in bil je lep in zimsko obarvan
​izlet.