,Kreda je majhno umetno jezero na severovzhodnem pobočju Črne gore, ki meji dolino Vrata in Radovne.
Tale biserček v Zgornje Savski dolini je skrit v gozdu na pobočju Črne gore, ne daleč od Mojstrane. Lahko dostopen, kot nalašč za popoldanski sprehod za nas, ki domujemo na začetku te Doline. Še dobro, da je v naši bližnji okolici, včasih malo dlje toliko lepih kotičkov, kamor se lahko zatečeš po svoj mir, razmišljanje. Pa na sploh v teh čudnih korona časih je vsako gibanje v naravi še kako dobrodošlo, če je pa to malo bolj odmaknjen kotiček, pa še bolje.
Še nekaj besed o nastanku tega jezera;
Ko je leta 1893 začela delovati cementarna na območju ‘Fabrke’, so kredo za izdelovanje cementa kopali nedaleč stran. Po zaprtju cementarne je kotanja s svežim pritokom iz potoka postala lokalno kopališče za nezahtevne domačine. Danes je jezero sredi gozda namenjeno ogledu in počitku. 

.Vse, kar je povezano z našim monarhom, pa naj bodo to vse tri doline, ki vodijo k njemu, ali pa sama gora, ima prizvok
posebnosti; veličastnost, lepoto. Nam pa le občutek, majhnosti, nepomembnosti, glede na skalovje, ki je pred nami. Ta občutek je še bolj poudarjen pod njegovo veličastno Steno in  ko z očmi objameš vse njegove mogočne sosede.
Včasih mi je žal, da bolj pogosto ne zahajam v to lepo dolino Vrata. Mogoče tudi zato ne, ker sem v mladih letih bila pogosto tu, ne toliko zaradi vzponov na vršace kot to, da sem bila nemi opazovalec Stene, kjer je svoj pečat pustil moj mož. Zadnja leta, pa je bil naval množic v to dolino tolikšen, da je bila vsaka namera za obisk  takoj nična.
Po koroni in vsega cirkusa okoli tega, je nepričakovano bila Dolina v prvih dneh junija slabo obiskovana, saj nas je bilo v Vratih, če odvzamem tiste, ki so šli na daljše ture, le za tri avtomobile in delavci v Aljaževem domu, ki po novem pripravljajo dom za odprtje. Brez hrupa, brez vpitja, le v daljavi se je slišala žaga ( tudi tu ni lubadar prizanesel) je bil sprehod do pod Stene prav idilično miren in sproščajoč.

Sicer se uradno zima še ni začela, le naša pričakovanja, da so v zadnjem mesecu leta, podobe zime povsem drugačna, kot nam jih ponuja narava. Na novembrsko deževje gledamo bolj odmaknjeno. Povečani vodotoki so se umaknili v svoje struge, v visokogorju je zapadlo kar nekaj snega, le do nižin ga ni bilo, razen sem ter tja kakšna snežinka. Mraz tisti, ki seže do kosti, če nisi zavit v puhovko, je bil tudi le stvar pogovora. Ja, zjutraj je temperatura res malo zdrknila pod nulo, a preko dneva je bilo kar prijetno posedati na klopci pred hišo, kamor skromni sončni žarki le uspejo prodreti.
Naša Planina je bila v jutranjih urah zavita v meglo in  hlad in vse to je dalo pogoje, da se ustvarijo prelepe kreacije ledenih okraskov z dodatkom ščepca sončnih žarkov, ki parajo meglice. Ko si se zjutraj komaj pomel oči in ko ti je pogled skozi okno odstrlo jutranje dogajanje, si  bil kaj hitro nared za akcijo s fotoaparatom. Kroksi, bunda,  kapa in črna škatla in gremo.

Ni bilo pa vsak dan tako lepo in slikovito. Nad Planino se je naredil meglen pokrov, ki je vztrajal cel dan. Žal. Kasneje sem izvedela, da je bilo tam na dva tisoč metri nmv lepo in sončno, pa razmeroma toplo. Pa kaj naj se sedaj jezim? Do take višine nam manjka še skoraj tisoč metrov in nižinci lahko samo čakamo, čakamo! En sprehod po gozdni cesti tja proti vznožju Pršivca,kjer še vedno brnijo žage, ko odstranjujejo zapuščino lubadarja, tudi dobro dene in okrasitev drevja z ivjem
​je lepa za oko. Ja, roke so pa premrle, če jih ne tlačiš v žep.

 Nisva prav zgodaj zapustili nastanitve v Bovcu, pa čeprav je bilo sonce že kar visoko na nebu, obiskali sva še slap Virje, ki je v bližini Bovca in se nato podali proti dolini Koritnice. Vseskozi je bila pred nama markantna podoba Svinjaka, v špico zašiljene gore, ki vabi s svojo lepo in pokončno podobo, a sva v pogovoru bili enotni, da ta strmina ni za najina kolena. Imeli sva bolj nižinske načrte.
Takoj za mostom pri trdnjavi Kluže sva zavili v dolino Bavšice. Na samem začetku ceste zagledava opozorilno tablo, da je cesta v dolino zaprta zaradi del na cesti. Obe v en glas rečeva; "joj, a spet". Ta "spet" se je nanašal na zapore cest, ki sva jih v preteklih dveh dneh kar nekaj doživeli, in tiste pri Borjani se bova še dolgo spominjali, predvsem zaradi najine odločitve "greva", a žal ni šlo in sva s tem pridelali dodatnih 20 km vožnje. Za bavško cesto je vsaj pisalo, da je prevoz možen do prve domačije. Greva, ne greva? Seveda greva, do kamor bo šlo bo pač šlo, je mnenja naša Tatjana. Pa sva prišli celo do prvih hiš v Zg. Bavšici. Od tam naprej pa je bila cesta "v delu" in stroji so brneli. Tatjana je šla raziskovati kako kaže za naprej, mene pa je ob cesti premamil napis "Matijev čebelnjak" in sem šla raziskovati to področje, delno travnato in delno med drevjem, sem z očmi iskala podobo majhnega čebelnjaka. Našla., pa stavba niti ni majhna in je močno skrita v goščavi zaraščenih senožet in v bližini neke domačije (kadilo se je iz dimnika), torej ni zapuščena. Čebelnjak zagledaš, ko si že čisto pri njem. Bila presenečena in vesela novo odkrite najdbe
Pa še nekaj besed o sami idilični dolinici Bavšice, s stransko dolino Balo zavzema med dolinami v Zgornjem Posočju posebno mesto. V tej proti zahodu odprti koritasti dolini dobiš občutek, da se je ledenik umaknil šele nedavno, tako groba in neotesana pobočja je pustil za seboj. V tej dolini bolj kot kjerkoli v naših gorah začutimo, kako pritiskajo na življenje v dolini naravne sile iz visokogorja. Lepe senožeti na mnogih mestih zasipajo meli in vsepovsod ležijo veliki balvani, ki so pridrveli iz strmin, ali pa jih je odložil ledenik. Domačini so se umaknili, le še ena kmetija je dejavna. Številne domačije samevajo, propadajo ali so postale počitniške hišice. Zapuščeno vasico Logje v izteku Bale so prebivalci zapustili do zadnjega. Že pred leti sem jo odkrila, jo občudovala in se čudila idili in skromnosti ljudi, ki so tu živeli.
Bavščica je  štirikilometrska stranska dolina Koritnice, je tipična visokogorska dolina, ki je z vseh strani obdana z visoki vrhovi in slemeni. Dolino oklepa greben, ki povezuje Bavški Grintavec s Svinjakom in na drugi strani greben Loške stene. V zatrep se klinasto zarezuje greben Pihavca in Obljaka.

 Včasih prav čutiš potrebo, da bi obiskal kakšen tak kraj, področje, ki se ti je v preteklosti globoko vtisnil v spomin in te prevzel s svojo čarobnostjo. Za mene je to Trenta in Zgornje Posočje.Tudi z mojim pokojnim možem sva rada sem zahajala na par dnevne raziskovalne počitnice in vedno sem si rekla; še se bom vrnila. V teh dneh bi praznovala lep ljubilej skupne življenske poti. Sama ne bi šla, sva se pa z mojo Tatjano dogovarjali o nekaj dnevnem potepanju po Zgornjem Posočju. Načrt je bil obsežen, danih veliko možnosti, nisva pa imeli v mislih te ceste . Saj jaz ne, mogoče ona, pa tega ni na glas rekla. Je pa nastanitev organizirala v Bovcu !!! Mene je bolj vleklo raziskovanje Zgornje Trente, predvsem tiste pod Bavškim Grintovcem. Pa bo to ostalo za kdaj drugič. Jesen še ni rekla zadnje besede, jesenski malarji v Trenti znajo biti še kako ustvarjalni.
Odločitev je padla zadnji dan bivanja v Bovcu, ko sva se pri zajtrku menili kako najbolje izkoristiti lep dan in še kaj lepega doživeti na poti proti domu.
Glede na lepo jesensko vreme in vikend, je bil promet na cesti zelo povečan. Motoristi so kar švigali mimo naju. Obisk trdnjave Kluže je odpadel takoj, ko sva zagledali polna parkirišča. Pa sledi vprašanje; ja, kam pa sedaj? Bavšica je bila prava izbira. Sicer je bilo na začetku ceste obvestilo, da je cesta zaprta zaradi del, odprt le del ceste do Sp Bavšice. Ej, kjer je volja, je tudi pot, prišle sva celo do Zg. Bavšice. Pa o tem kaj več drugič.
Ko je bila Loška dolina za nama, Log pod Mangartom tudi, se je cesta proti vasi Strmec, kar malo vlekla. Ni dolgočasna, le pričakovanja kako naprej so bila še odprta. Kratek postanek v lepem Strmecu, kjer lahko tudi občuduješ znamenito Loško steno s tisoč metri višine in 5 km širine, ti vzame dih, in je to najširša stena v Julijskih Alpah.
Ko prevoziva še znameniti Predelski viadukt, se je avto pri Mlincu obrnil. proti Mangartu, oziroma njegovi  znameniti Mangartski cesti. Cesta ima vrsto presežkov; visokogorska cesta je serpentinasta, drzno speljana v  severno strmino Planje in Ilovca, nato pa se preseli na strmine pod Male  Špice. Cesta je sicer lepo vzdrževana, je pa ozka in izogibališč ni prav veliko, pa še ta so "skromna". Srečavanje je marsikje pod ?.  A šoferji večino strpni in uvidevni. Kolesarjev tudi ne manjka. Kot sopotnik sem imela pomembno zadolžitev; "glej naprej in ugotovi kaj se nama približuje". Zapomniti si moram, kje se da dobro izpeljati srečanje z nasprotno vozečim vozilom. Napetost od "podna do vrha" ni popustila. Uf, je bilo občasno napeto! Cesta je dolga 11.980 m. Vožnjo po tej cesti si lahko privoščijo samo izkušeni šoferji in tisti, ki imajo vsaj malo adrenalina v sebi. Cestnina, ki jo plačaš nekje na sredi poti, je pa skromna 5 EU. Popolnoma upravičeno bi bila vsaj za 10 EU višja. Već o gradnji cesti pa kasneje.

lSedaj pa še nekaj besed o gradnji ceste; zgrajena je bila leta 1938, od spomladi do jeseni (april-oktober) gradila jo je italijanska vojska, sprva je bila makadamska, s petimi predori. služila naj bi italijanski vojski za obrambo pred jugoslovansko vojsko v 2.svetovni vojni. Skupno je cesto gradilo 500 mož, na vsakih 10 mož pa je bil kovač, ki je sproti popravljal ročno orodje. Delo je potekalo po etapah, brez prekinitev po 12 ur na dan. Dela so hkrati pričeli na več odsekih. Ekipe za vrtanje predorov so delale neodvisno od poteka dela na trasi, saj so imele načrte za vsak predor posebej. Za oddaljene delavce je vojaško vodstvo dobro preskrbelo za bivanje in prehrano.. Okusne hrane je bilo vedno dovolj. Za sprotno dostavo materiala za gradnjo ceste in prehrano delavcev, so postavili dve tovorni žičnici. Kljub slabi zaščitni opremi v tistem času ni bila zabeležena hujša poškodba ali delovna nesreča. Zaradi bližajoče se zime in kasneje tudi 2.svetovne vojne graditelji niso uspeli zgraditi glavnega zaključka trase skozi predor do Rateškega Malega Mangarta. Cesta je odprta od druge polovice junija do prvega jesenskega snega.Skupna dolžina najvišje speljane ceste v Sloveniji je 11.980 m, višinska razlika 980 m, najvišja točka Mangartskega sedla je 2072 m
Mangartska cesta v zadnjem času predstavlja svojevrsten izziv za kolesarje in ni ga pravega kolesarja, če nima v malhi kraljevskega vzpona.
Z vzletišča pod Malim vrhom je možen polet nad dolino Koritnice s padalom v tandemu.
Ob vznožju vršne kupole Mangarta stoji tik pod sedlom Mangartska koča (1906 m). Zaradi vseh omenjenih lastnosti spada Mangart z okolico v zaščiteno območje TNP.
​Še večno vprašanje glede imena; domačini pravijo Mangrt, pisno pa se pojavlja Mangart. Uradno naj bi bilo pravilno Mangart, dovoljena pa tudi uporaba Mangrt.

 Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini  Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo  na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je  razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja  pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je  bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju  poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen  Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene. 
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda  Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.
Družabnost na planini malo pojenja, ko v okoliških gozdovih poženejo gobe. Skoraj vsi lomastimo po gmajni in stikamo za njimi. Jutra so takrat  poleg tega, da so lepa, tudi zanimiva. Nič radi se takrat ne srečavamo, vidiš samo košaro, ki je izginila za bližnjo smreko. Če vprašaš gobarja kje in koliko je nabral, je odgovor približno tak, kot bi vprašal ribiča, če je kaj ujel in kaj je prijelo za trnek.Tako kot so lovske, ribiške pravljice zelo prikrojene, tudi gobarske ne zaostajajo za njimi.

S prejšnjimi fotografijami sem obdelala le utrinke Zgornjega dela Vogarja. Ima pa tudi Spodnji Vogar kaj za pokazati. Tu pride Vogar kot planina veliko bolj do izraza. Tam so grbinasti travniki bolj izraziti in prostranost planine je večja, bolj obiskana, tudi zaradi tega, ker je tam planinski dom in poseljenost planine je tam večja.

Že zgodaj zjutraj, ko sem se odpravljala od doma, sem imela v mislih Planino pri Jezeru , odeto v razkošne barve jeseni.
Dobila sem več, kot sem pričakovala. Že sama pot iz parkirišča v Blatu je bila slikovita. Lep dan in jutranji hlad sta kar nizala zanimive detajle ob poti. Le sem ter tja je po strmi poti močno zaropotalo, veliki stroj (traktor) , ki v strmini iz gleda še večji, in ko za seboj vleče nekaj celih dreves, rečeš samo vaaavvv in iščeš  prostor za umik na varno.. Spravilo lesa na teh terenih ni mačji kašelj. V tem predelu je vetrom pred meseci in tudi lubadar naredil veliko škode v gozdu, ki jo skušajo odstraniti.
Tudi v preteklih letih sem si zelo rada privoščila v jesenskem času kakšen pohod po Fužinskih planinah. Vsakokrat kam drugam. Lani je bila Krstenica, letos je cilj Planina pri Jezeru in Dedno polje. Za kam dlje mi bo pa verjetno že zmanjkalo časa. Kajti z leti se je hoja dokaj upočasnila in tudi korak ni več živahen. Pa o tem premlevam celo pot; mi bo še dano ali je letos zadnjič! Zatopljena v take misli, sem kar pozabila, da je v torbi fotoaparat in bi ga bilo dobro aktivirati. Nekaj posnetkov je ob poti nastalo, škljocanja pa na Planini ni in ni bilo konca.

....je ena naših najlepših dolin v Julijskih Alpah, razteza se od Mojstrane do vznožja velikanskega severnega ostenja Triglava, ( 10 km). Planinci, ki se nameravajo povzpeti na Triglav, se po večini odpeljejo z avtom. Vse več pa je tudi takih naključnih obiskovalcev, promet postaja velik problem Doline, ki je tudi del TNP. Če pa hočemo doživeti čar te doline lahko skoraj polovico poti prehodimo po stari poti, ki večinoma poteka vzporedno s cesto. Pešpot nas vodi mimo rovtov in pod zanimivimi Galerijami. Vredno ogleda.
V zatrepu doline - izpred Aljaževega doma se ponuja izreden pogled na mogočno severno steno Triglava. Ta klasična podoba velikanske gore spada med najveličastnejše prizore celotnih Alp. Stena je visoka nad 1000 m in okoli 3000 m široka.