Naša največja, po mnenju mnogih, tudi najlepša prosto rastoča orhideja.
Orhideja je dobila ime po vrečasto napihnjeni medeni ustni, ki spominja na čeveljc in je hkrati past. Žuželke, ki iščejo medičino, pristanejo na robu "čeveljca" in zdrsnejo vanj. Ker se po gladkih notranjih stenah ne morejo povzpeti, se iz pasti lahko rešijo le po določeni poti, ki omogoča oprašitev cveta. Med potjo namreč odložijo s seboj prineseni pelod na brazdo pestiča in se hkrati otovorijo z novim pelodom.
Lepi čeveljc ima od vseh evropskih orhidej največje posamezne cvetove, ki so veliki tudi v primerjavi z drugimi domačimi rastlinami. Raste v srednji in severni Evropi, je zelo razširjen, a ne pogost. Nahaja se v svetlih gozdovih, med grmičevjem, v ruševju vse do nmv 1500m. Včasih raste v večjih skupinah, bolj pogosto pa se ga najde v malo primerkih in tako poudarja svojo plemenito lepoto. Pri nas spada v skupino ogroženih rastlin in je zaščiten z zakonskimi predpisi.
Orhideja je dobila ime po vrečasto napihnjeni medeni ustni, ki spominja na čeveljc in je hkrati past. Žuželke, ki iščejo medičino, pristanejo na robu "čeveljca" in zdrsnejo vanj. Ker se po gladkih notranjih stenah ne morejo povzpeti, se iz pasti lahko rešijo le po določeni poti, ki omogoča oprašitev cveta. Med potjo namreč odložijo s seboj prineseni pelod na brazdo pestiča in se hkrati otovorijo z novim pelodom.
Lepi čeveljc ima od vseh evropskih orhidej največje posamezne cvetove, ki so veliki tudi v primerjavi z drugimi domačimi rastlinami. Raste v srednji in severni Evropi, je zelo razširjen, a ne pogost. Nahaja se v svetlih gozdovih, med grmičevjem, v ruševju vse do nmv 1500m. Včasih raste v večjih skupinah, bolj pogosto pa se ga najde v malo primerkih in tako poudarja svojo plemenito lepoto. Pri nas spada v skupino ogroženih rastlin in je zaščiten z zakonskimi predpisi.
