,Idejo za obisk Škocjanskega zatoka sva dobili, ko sva se z mojo Uršo sprehajali po zapuščenih Sećoveljskih solinah Fontaniege. Tisti dan prav veliko obiska tam ni bilo, malo se je vreme kujalo, pa si zato toliko bolj vesel vsakega srečanja posebno še, če vidiš, da so to isto misleči in da s svojo bogato fotografsko opremo niso prišli samo na sprehod, ampak v svoj objektiv ujeti kaj zanimivega, kot npr. ptice, slanoljube rastline ipd. Beseda da besedo in ko potožim, da sem videla le Malo belo čapljo, o drugi pestrosti ptičjega zaroda, pa ne ne duha ne sluha, kot radi rečemo, kadar z očmi ne najdemo tistega, kar iščemo. Je pa tudi res, da moj skromni zoom objektiv s samo 400 mm ne seže prav daleč Ja, če je tako, je pa dobro se podati v Škocjanski zatok (ŠZ), izveva in malo zastriževa z ušesi, saj prvič slišiva za to. Tam se baje da videti marsikaj. Dobili sva tudi navodila kako do tja priti.Z veseljem sva ta predlog osvoji in naslednji dan že avto navižali proti Kopru, točneje do Bertokov. Prehitro sva skrenile z avtoceste, ker naju je prva tabla z napisom Bertoki spravila v dvom, da se ne bi peljeli predaleč in kje prav za prav so ti nama neznani Bertoki. Ja, malo sva se vozili gor in dol, pa tudi v breg, ne vedoč, da so to Bertoki. Informacija domačinov nama je potrdila, da sva prav za prav že zelo blizu tega ŠZ. Kot bi trenil, sva se znašli na parkirišču ob Centru za obiskovalce. Tu dobiva splošne informacije in se odpraviva na ogled. Škocjanski zatok meri 122 hektarov, po njem je speljana krožna ućna pot v dolžini cca 2 km, z vmesnimi počivališči in urejenimi zasloni za pogled na mokrišče. Na info tablah pa izveš, kaj lahko vidiš, če imaš seveda srečo. Jaz sem jo imela bore malo. Nekje na pol poti je razgledni stolp z več nastropji, od koder je lep razgled na celotno mokrišče, v pritličju pa v zunanjem akvariju skozi steklo lahko opazuješ življenje v vodi.
Škocjanski zatok je naravni rezervat, ki se nahaja v neposredni bližini Kopra in predstavlja preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto. Škocjanski zatok je bil nekoč morski zaliv, ki sta ga počasi zasipavali rečici Badaševica in Rižana in se je zamočviril. Tu se mešata slana in sladka vode- somornica
Škocjanski zatok je polslana laguna v neposredni bližini Kopra. Ujet je med mestom in Luko Koper na eni ter železnico in obalno štiripasovnico na drugi strani. Velja za največje brakično mokrišče pri nas in je pribežališče številnih vrst ptic, dvoživk in plazilcev ter primerno rastišče za številne močvirne in slanoljubne rastline. Svoj dom pa so našle tudi druge živalske vrste kot so boškarini in kamarški konji.

K morju ne hodim prav pogosto, je pa letos tako naneslo, da sem bila po več kot desetletju, tam trikrat.
Pa ne zaradi čofotanja v morju, le spoznavanje narave in sploh življa tam dol, me vedno pritegne.
Letos spomladi sem si ogledala Sečoveljske soline, tiste na Leri, kjer je pridobivanje soli še aktivno.
 Soline so me prevzele, še bolj pa način pridobivanja soli.
Pa sem si zadala obljubo, da še pridem. In sem. Letos pozno jeseni, že druga polovica oktobra je bila,
vreme pa povsem poletno, sva z mojo Uršo mahnili na južni del solin, to je na Fontanigge, kjer se sol ne pridobiva več.
Je pa na ostalinah kaj videti!! Tam se znajdeš v prostranstvu vode, nasipov in rastlinstva. Tudi to je bilo eno izmed dejstev, da bi rada videla soline v jesenskem času. Slanuše ali slanoljube rastline na solinah so posebnost, ki je vredna ogleda.
Navdušena pa sem bila nad številnimi fotogeničnimi razvalinami solinarskih hiš, ki so posejane širom naokrog. Vse to in če imaš odprte oči, je zgodovina solinarstva v preteklosti pred teboj.
Fontanigge obsegajo 314 ha in ležijo med kanalom Grande in reko Dragonjo. Na zahodu so obdane z morskim visokovodnim nasipom, na vzhodu pa z agrarno površino.



 

Dan nazaj sva pričeli z mojo Uršo kratek oddih pri morju. Izbrali sva slovensko obalo in to Izolo, Simonov zaliv. Ni mondeno, je pa prav prijetno za bivanje in nudi vse, kar človek rabi za kratek izklop. Že doma sva sklenili, da poležavanja ob morju ne bo veliko, tudi ne sprehodov ob morju po utečenih sprehajalnih poteh.V načrtu sva imeli spoznavanje okolice,tiste tam gori po gričih in da si ogledava kakšno lepo istrsko vas. Načrt je bil hitro nared. Tja proti Kortam in Padni jo bova mahnili. Organizacijo, kako priti do tja, je imela "na čez" Urša. Se pozna, da dela v turizmu, saj je bil predlog za izlet kar dobro narejen. V sili pa bo na pomoč priskočil še GPS. Saj v začetku, da najdeva pravo smer. Pa jo je našel. Napoved, da v prvem krožišču uporabiva 3.izhod, ki naju bo usmeril proti Jagodjam, ni bil čisto po načrtu, a se je izšlo. Cesta v močnih okljukah pobira strmino in kmalu se ponudi lep razgled na Izolo in zaliv. Še kakšen kilometer vožnje po sicer vijugasti in bolj ravni cesti in že je pred nama pogled na Piranski zaliv s Savudrijskim rtom. Pa vklik; " glej, soline!" in nujno je treba najti prostor za jeklenega konjička, da se to pogleda in seveda tudi ujame v objektiv. To je področje nekje nad Parecagom Vse naokoli so raztresene hiše, velike, majhne in tudi vsepovsod so vinogradi in nasadi oljk.Tu prvič tudi vidim ob hiši drevo, polno kakijev. Prvo navdušenje je pojenjalo in pot se nadaljuje.
Kmalu za tem pa se tam v dalji vidi strnjeno pozidano slemensko vas KORTE. Vas stoji stisnjena na ozkem slemenu nad dolino Drnice, nasproti Padne.To je največje naselje izolskega zaledja, na nmv 224 m. narediva postanek na parkirišču ob cerkvi Antona Puščavnika, v kateri so lepi baročni oltarji. V vasi stoji tudi Guesthouse - Stara šola Korte in nudi nastanitev vsem, ki ne marajo obalnega vrveža. Še sprehod po ozki glavni ulici skozi naselje, ogled obnovljenih zanimivih starih zgradb, včasih v oči pade kakšen zanimiv detajl. In že se pri domačinu pozanimava kako priti do Padne. Pokaže na cesto, ki se strmo spušča v dolino Drnice. Uf, je bilo strmo in ozko. Srečavanje bi bilo bolj na tesno.
PADNA je naselje v Občini Piran. Slikovita gručasta, tesno pozidana vas v jugozahodnem koncu Šavrinskega gričevja se nahaja na ozkem pomolu na robu slemena, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice in na severu v dolino potoka Piševca. Padna je ohranila značilno podobo tipične istrske vasi in je kulturni spomenik. Pravijo, da je  nekaj posebnega, ker je pristna kot njeni ljudje. Kljub ponekod moderni arhitekturi je središče ohranilo značilno podobo strnjene istrske vasi. Za najstarejši del naselja ob cerkvi se je ohranilo ime Vas. Tam je tudi galerija Božidarja Jakca, ki je tu nekaj časa živel. Tu je doma vinogradništvo in oljkarstvo. Celo južno pobočje padenskega hriba je še vedno poraščen z oljkami. Drevesa so stara več kot 300 let. Med sprehodom po vasi sva se zapletli v pogovor s starejšo domačinko. Marsikaj sva izvedeli, saj je bila zelo zgovorna in povedala je, da je pod vasjo studenec in kako se do njega pride in kako se tudi tu življenje spreminja. Ko pa je nanesel pogovor na oljke, je vedela povedati vse o pridelavi in o predelavi. Pa ni pozabila ponuditi dobro oljčno olje, kako je dobro in kvalitetno bom povedala kdaj drugič. Steklenici še nista v uporabi. Ženski pa verjamem, ni izgledala ena tistih, ki rade barantajo. Zanimiva šavrinka!
Polne lepih vtisov in doživetij sva se spustili v dolino Drnice in in po nekaj kilometrih prišli do slov.mejnega prehoda. Od tam pa po avto cesti proti Izoli.

Prav pogosto k morju ne zaidem. Moje punce me večkrat nagovarjajo naj Bohinj malo zamenjam z morjem. Pa do sedaj niso bile uspešne. Tokrat pa je Urša bila aktivna in organizirala za obe naju rojstno dnevno praznovanje v Strunjanu. Seveda brez tretjega člana družine, to je Tatjane, ne bi šlo. Smo pač navajene, da se na take dneve, če se le da, družimo in se imamo lepo. Tudi v Strunjanu smo se imele fino. Poleg hotelskega razvajanja v njihovih termah, smo bile zelo aktivne
pri ogledu in spoznavanju okolice. Prvi dan je bil na vrsti ogled Strunjana, prečesale smo ga po dolgem in počez. Naslednji dan je bil na vrsti Piran po peš poti ob morju in tretji dan smo se podale po peš poti proti Izoli. Na zadnji dan bivanja ob morju pa je, vsaj za mene, sledil najbolj zanimiv izlet, izlet proti Sećoveljskim solinam. Veliko sem brala o tem, videla razne predstavitve in resnično sem že dolgo gojila željo, da to vidim, doživim.
Kraji nepoznani, promet gost in ni čudno, da sva glavni vhod v KPSS hitro zgrešili. Sva bile že kar blizu južnemu vhodu. V programu pa sva imeli vse skozi najprej ogled aktivnega dela solin, to je Lere.
Imela sem info, da je za obiskovalce opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori  - veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš. in edinstveni muzej
 Menili sva, če bo čas dopuščal, se to pogleda kasneje. Obrnili avto in poiskali tisti pravi vhod v KPSS, to je območje Lere kjer  na 294 ha še vedno pridobivajo sol po starem načinu.
Ko stopiš na območje parka takoj vidiš, da si v prostranstvu zajete vode in bazenov. Velikost dojameš tudi v odgovoru, ki sledi vprašanju, kako daleč je do informacijskega centra - skoraj kilometer. Pa si komaj šele na sredi solin.
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov.  Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.
Solinarji pobirajo sol od junija do konca septemra in sicer v bazenih - KAVADINIH. V času najinega obiska so bila pripravljalna dela, videli sva kako v kristalizacijskih bazenih nanašajo na dno  tanko plast PETOLE, posebno črno blato, ki ga gojijo sami in je polno mineralov.
Bogastvo slov.solin pa je tako imenovani solni  cvet, kulinarična dragocenost, ki jo pridobivajo le še redko kje. Solni cvet je zaradi božanskega okusa ter bogate sestave cenjen kot zdravilno živilo
V solinah imajo prostor tudi številne slanuše (holofiti) kot imenujemo slano ljube rastline, ki se na jesen obarvajo v rdeče-vijolične odtenke.
Soline so tudi znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih več kot 300 različnih vrst, kar ne preseneča, saj so soline veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prehranjevališče in prezimovališče. Nekatere med njimi na solinah tudi gnezdijo (čigra). Niso samo ptice edine solinske prebivalke. V habitatih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.

ob koncu naj rečem še tole; dokler nisem videla teh solin, sem na piransko sol gledala tako malo zviška. V svojem gospodinjstvu sem uporabljala različne soli tako morsko s Paga, piransko, kameno in celo nekaj časa himalajsko, ( ki je nastala pred več milijoni let, sedaj pa piše na embalaži, da je rok uporabe dve leti, Hecno, ali ne!). Mnenje sem spremenila in na mizi imam solni cvet v lonec pa vržem navadno piransko sol.
tole staro geslo spremlja izdelke solinarjev;
                               SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ V NEBO !

Nekaj dnevno bivanje v Strunjanu smo si res lepo organizirale. Dnevi so bili lepi, sončni in tudi že prijetno topli. Posebno za nas Gorenjce je bila toplota kar dobrodošla, saj so gore okoli nas še vedno odete v bela oblačila in jutranje temperature nič kaj prijazne. Tudi letos muhasti april dela zgago vse vprek.
Načrtovani izleti v bližnjo in malo bolj oddaljeno okolico so potekali po "programu", ki smo ga družno ustvarile. Načrtovani izlet v Izolo je ponujal vse zgoraj navedeno, s seboj smo vzele tudi dobro voljo. Po dobro podprtem zajtrku smo takoj krenile na pot. Takoj izza hotela smo našle oznako za našo načrtovano pot, sprva je bila strmina kar huda, a le kratek čas. 
K sreči smo že prvi dan bivanja v Strunjanu, to področje nehote raziskale in smo vedele, da se bo zdaj, zdaj pokazalo tisto najlepše, to je lepa panoramska pot od Strunjana do Strunjanskega klifa.ali Fliškega klifa. Izredno lepa pot, na urejenih razglednih točkah ponuja za res lepe razglede.  Sprva bolj proti Piranu, nato pa vse bolj proti severu in proti Mesečevem zalivu. V tem zalivu je urejena pot za spust k morju in pod samo steno Klifa. Seveda naša Tatjana je morala to dano možnost izkoristiti. Z Uršo pa sva ob klepetu in uživanju v razgledu, jo čakali na robu poti. V nadaljevanju je sledil kratek vzpon proti vrhu klifa, mimo mogočnih oljčnih nasadov. Do kamor je segal pogled, povsod oljke. Zato ni čudno, da se tukaj prideluje oljčno olje visoke kvalitete in znano tudi po svetu. Ko smo zapustile  te nasade oljk, je pot vodila nekaj časa ob mešanem gozdu nato pa stopila na planu na lepem travniku, s prelepim razgledom v celoten tržaški zaliv. Izola je bila pred nami kot na dlani, za njo Debeli rtič in za njim Trst. V daljavi pa se pokaže obris Julijcev. Mrč ni dovolil lepega posnetka, vseeno pa sem naredila nekaj posnetkov z upanjem, da mi bo fotošop pomagal kaj pričarati.
Pot do hotela Belvedere je hitro minila. Počitek in kava sta prav prišli, pa tudi smooti "zelene barve" ni bil slab.
Uživale smo v razgledu in pogledu na morje, kjer je bilo veliko jadrnic, verjetno tekmovanje.Le za nadaljevanje poti se nismo zanimale, smo bile prepričane, da že vse vemo. In smo nadaljevale pot proti Izoli ob zelo prometni cesti. Napaka, pa to kakšna! Tatjani je bilo dovolj tolčenje betona in je šla raziskovati tja bolj k morju, kako bi se dalo priti do same Izole po bolj prijaznem dostopu. Kmalu je našla pot ob morju, po kateri bi se lahko že od samega hotela Belvedere sprehodile do tja, kamor smo bile namenjene.
V marini smo se našle in družno ugotovile, da smo "goske" brez primere. Sledil je ogled starega mestnega jedra, pa tam na pomolu pod palmami malo posedele, se posladkale s sladoledom in že razmišljale kako priti nazaj v Strunjan. Po isti poti? Oh, raje ne. Gremo na bus. Urša mimogrede, ko iščemo avtobusno postajo, opazi taksi. Se pozanima za ceno. Ugodno, še pa še.
Hitro se strpamo v taksi in čez 20 minut smo že bile pri hotelu v Strunjanu. Ponosne kako smo to fajn izpeljale in kako smo se lepo imele. .