Zgornje Savska dolina ima vrsto lepih naselij, vrsto zanimivosti, ki so vredne ogleda. Kar težko se je odločiti kateremu predelu bi dal prednost. Največkrat se odločim za Mojstrano, ki je mojemu domu najbližja in ker tam vedno odkrijem kaj novega, pa ne nazadnje tam se zelo dobro počutim. Lep kraj in prijazni ljudje je nekaj, ki tudi velja in se ne najde povsod.
Zato jo tudi največkrat obiščem. Privlači me že sam kraj, saj ima eno najlepših leg v tej naši Dolini. Leži na sotočju Save Dolinke in Triglavske Bistrice in je izhodišče za tri naše alpske doline. Prav za Dolino Vrata je tu izhodišče, ki se prične kmalu za naseljem, za ostali dve dolini pa se je potrebno potruditi preko Kosmačevega prevala v dolino Kot in na v Radovno. Meni najljubši pa so sprehodi ob Savi Dolinki, ki so izvedljivi v več izvedbah, vsaka po svoje lepa in zanimiva.
Časovno pa se lahko razvlečejo tja od ene ure pa tja do.....ni omejitve. Le vremenski pogoji ne smejo biti slabi.
Torej ni bilo dileme kam za prazničen dan, kot je 1.maj. Pogled skozi okno je potrdil, da vreme bo, če ne glih najbolj sončno, bo lepo tudi z malo več oblačkov na nebu le, da me ne bi napral dež. A vseeno sem pelerino le vtaknila v torbo, kjer je bil nared že fotoaparat. Tokrat sem se odločila za pot ob Savi Dolinki in sicer od Požgančevega mostu, po trasi bivše železnice do Kamen. Tam preko mostu na drugi breg Save in po obrobju travnikov nazaj proti Mojstrani. Vse skozi je pot zanimiva, slikovita, nezahtevna in tudi ne pretirano obiskana, vsaj za prazničen dan ne. Prvo zelenje ob poti, pa sem ter tja kakšen droben cvet je nagrada za že tako lep sprehod. Tam kjer se pa pot približa bolj strugi in da se drevje malo razmakne, je pa pogled tja proti vršacem nad dolino Vrata, izjemen. Ej, tisti Stenar tam zadaj in spredaj cerkvica Sv. Klemena, je dih jemajoče lepo. Vse to se ponavlja, še v večji meri pri hoji ob travniku. Le s tem, da imaš cerkev in zadaj mogočne gore vseskozi pred očmi. In fotoaparat ima glavno besedo. Kar parkrat sem travnik tudi prekrižarila, prav z namenom, da mi ja ne bi kakšen lep motiv izostal. Ko sem bila na koncu že pri kapelici sredi travnika, je bila ura že poldan,
sonce je neusmiljeno žgalo in fotoaparat je končal svoj "šiht". Mene je pa sonce do dobra pregrelo in vsa topla oblačila, ki sem ji zjutraj spravila na sebe v veri, da bo hladno in vetrovno, so bila odveč. Kaj odveč, obžalovala sem, da se nisem zjutraj spravila v cunje po načelu čebule. Vesela sem, da sem imela lep dan, lep sprehod. Tega sem se posebno še zavedala naslednji dan, ko je cel dan deževalo, kaj deževalo, zlivalo se je kot iz škafa, se močno ohladilo in zima je še enkrat pomahala z repom ter nasula sneg vse do nižin.
Zato jo tudi največkrat obiščem. Privlači me že sam kraj, saj ima eno najlepših leg v tej naši Dolini. Leži na sotočju Save Dolinke in Triglavske Bistrice in je izhodišče za tri naše alpske doline. Prav za Dolino Vrata je tu izhodišče, ki se prične kmalu za naseljem, za ostali dve dolini pa se je potrebno potruditi preko Kosmačevega prevala v dolino Kot in na v Radovno. Meni najljubši pa so sprehodi ob Savi Dolinki, ki so izvedljivi v več izvedbah, vsaka po svoje lepa in zanimiva.
Časovno pa se lahko razvlečejo tja od ene ure pa tja do.....ni omejitve. Le vremenski pogoji ne smejo biti slabi.
Torej ni bilo dileme kam za prazničen dan, kot je 1.maj. Pogled skozi okno je potrdil, da vreme bo, če ne glih najbolj sončno, bo lepo tudi z malo več oblačkov na nebu le, da me ne bi napral dež. A vseeno sem pelerino le vtaknila v torbo, kjer je bil nared že fotoaparat. Tokrat sem se odločila za pot ob Savi Dolinki in sicer od Požgančevega mostu, po trasi bivše železnice do Kamen. Tam preko mostu na drugi breg Save in po obrobju travnikov nazaj proti Mojstrani. Vse skozi je pot zanimiva, slikovita, nezahtevna in tudi ne pretirano obiskana, vsaj za prazničen dan ne. Prvo zelenje ob poti, pa sem ter tja kakšen droben cvet je nagrada za že tako lep sprehod. Tam kjer se pa pot približa bolj strugi in da se drevje malo razmakne, je pa pogled tja proti vršacem nad dolino Vrata, izjemen. Ej, tisti Stenar tam zadaj in spredaj cerkvica Sv. Klemena, je dih jemajoče lepo. Vse to se ponavlja, še v večji meri pri hoji ob travniku. Le s tem, da imaš cerkev in zadaj mogočne gore vseskozi pred očmi. In fotoaparat ima glavno besedo. Kar parkrat sem travnik tudi prekrižarila, prav z namenom, da mi ja ne bi kakšen lep motiv izostal. Ko sem bila na koncu že pri kapelici sredi travnika, je bila ura že poldan,
sonce je neusmiljeno žgalo in fotoaparat je končal svoj "šiht". Mene je pa sonce do dobra pregrelo in vsa topla oblačila, ki sem ji zjutraj spravila na sebe v veri, da bo hladno in vetrovno, so bila odveč. Kaj odveč, obžalovala sem, da se nisem zjutraj spravila v cunje po načelu čebule. Vesela sem, da sem imela lep dan, lep sprehod. Tega sem se posebno še zavedala naslednji dan, ko je cel dan deževalo, kaj deževalo, zlivalo se je kot iz škafa, se močno ohladilo in zima je še enkrat pomahala z repom ter nasula sneg vse do nižin.
