Mesec april je bil vedno muhast, največkrat se mu pripisuje dež, pa mogoče še kakšno snežinko za povrh.
Letos pa nam kroji čudno vreme, padavin niti ni bilo veliko, so bile pa nizke temperature pogoste, oziroma nihanja precej izrazita; enkrat se je segrelo vse tja do skoraj 20 stopinj, par dni zatem pa je bila na obzorju že hladna fronta, in temperature so padle precej pod 10 stopinj. Proti koncu meseca je pa prišla kar konkretna pošiljka snega, saj ga je v gorah nasulo tudi do pol metra, v dolini pa precej manj. Vetrovno je bilo skoraj vse dni, jugozahodnik je imel primat.
Vsem tem razmeram sva tudi midve z mojo Uršo prilagodile obisk obema ljubega kraja, ki se razprostira vse od Soteske naprej. Letos sva vzeli na počez Ukanc, kajti Urša ima tezave s kolenom in dolgi sprehodi za njo niso bili dobra izbira Skoraj vedno, ko sva bili namenjeni v Ukanc, je bil prej postanek na Naklovi glavi, ki sicer ni prav dalec od Ukanca. Postanki na tej Glavi v času, ko je bil obisk Bohinja zelo zmanjšan (zaprte regije) in včasih tudi vreme neugodno, je bilo vedno prijetno, uživaško. Več obiska je imel Vogel, smučarija jih je vabila. Včasih sva se sprehajali v lepem in sončnem vremenu, a vseeno odeti v topla oblačila. Dodatek vetra je vso sončno toploto izničil. Če so se nagrmadili temni oblaki z dodatkom vetra, pa je bila druga pesem. Ogrel si se le s hitro hojo ali pa s kavo, ki sva jo nabavili pri Cukiju in jo počasi srkali na obali jezera, bolj točno na Naklovi glavi. Če je pa za pihala kakšna bolj topla sapica sva pa k kavi dodali še dober Cukijev sladoled.
Urša pravi, da se posedanja na Naklovi glavi nikoli ne naveliča. Tam se čist izklopi, malo po meditira, se pomeni z racami, ki vedno pridejo po priboljšek. Zelo je navdušena nad lepoto Savice, njeno čistost in zeleno barvo. vedno poslušam vzdihljaje kot so; "O, je lepo, saj lepš že ne more bit". Tudi meni tam korak zastane in vedno se naredi še kakšen škljoc.
Nekaj podobnega se nama zgodi, ko prideva k izlivu Savice v jezero. Tista lepa bela peščena plaža oz.obala je raj v malem. S pogledom lahko zajameš celo jezero in v mirni vodi občuduješ sliko Pršivca.
Bohinj ima veliko možnosti za lepe sprehode in oglede raznih zanimivosti. Nekaj lahkih, takih za razvajen korak, ali pa za tiste, ki radi zagrizejo v strm breg. Že pri Nomenju lahko prečimo Savo Bohinjko in si ogledamo slap Grmečico in ostanke starega plavža ob potoku Plavžarica. Težko bi naštela vse lepe izletniške točke in zanimivosti. Seveda se pa moja oz.naša pot največkrat konča nekje ob jezeru ali v koritih Mostnice, pa tam na Skalci ali nekje pod Rudnico in Studorjem. Tam nekje v začetku maja pa teh postankov ne bo več veliko, kajti glavna smer za našo družino, bo pot via Vogar.
Letos pa nam kroji čudno vreme, padavin niti ni bilo veliko, so bile pa nizke temperature pogoste, oziroma nihanja precej izrazita; enkrat se je segrelo vse tja do skoraj 20 stopinj, par dni zatem pa je bila na obzorju že hladna fronta, in temperature so padle precej pod 10 stopinj. Proti koncu meseca je pa prišla kar konkretna pošiljka snega, saj ga je v gorah nasulo tudi do pol metra, v dolini pa precej manj. Vetrovno je bilo skoraj vse dni, jugozahodnik je imel primat.
Vsem tem razmeram sva tudi midve z mojo Uršo prilagodile obisk obema ljubega kraja, ki se razprostira vse od Soteske naprej. Letos sva vzeli na počez Ukanc, kajti Urša ima tezave s kolenom in dolgi sprehodi za njo niso bili dobra izbira Skoraj vedno, ko sva bili namenjeni v Ukanc, je bil prej postanek na Naklovi glavi, ki sicer ni prav dalec od Ukanca. Postanki na tej Glavi v času, ko je bil obisk Bohinja zelo zmanjšan (zaprte regije) in včasih tudi vreme neugodno, je bilo vedno prijetno, uživaško. Več obiska je imel Vogel, smučarija jih je vabila. Včasih sva se sprehajali v lepem in sončnem vremenu, a vseeno odeti v topla oblačila. Dodatek vetra je vso sončno toploto izničil. Če so se nagrmadili temni oblaki z dodatkom vetra, pa je bila druga pesem. Ogrel si se le s hitro hojo ali pa s kavo, ki sva jo nabavili pri Cukiju in jo počasi srkali na obali jezera, bolj točno na Naklovi glavi. Če je pa za pihala kakšna bolj topla sapica sva pa k kavi dodali še dober Cukijev sladoled.
Urša pravi, da se posedanja na Naklovi glavi nikoli ne naveliča. Tam se čist izklopi, malo po meditira, se pomeni z racami, ki vedno pridejo po priboljšek. Zelo je navdušena nad lepoto Savice, njeno čistost in zeleno barvo. vedno poslušam vzdihljaje kot so; "O, je lepo, saj lepš že ne more bit". Tudi meni tam korak zastane in vedno se naredi še kakšen škljoc.
Nekaj podobnega se nama zgodi, ko prideva k izlivu Savice v jezero. Tista lepa bela peščena plaža oz.obala je raj v malem. S pogledom lahko zajameš celo jezero in v mirni vodi občuduješ sliko Pršivca.
Bohinj ima veliko možnosti za lepe sprehode in oglede raznih zanimivosti. Nekaj lahkih, takih za razvajen korak, ali pa za tiste, ki radi zagrizejo v strm breg. Že pri Nomenju lahko prečimo Savo Bohinjko in si ogledamo slap Grmečico in ostanke starega plavža ob potoku Plavžarica. Težko bi naštela vse lepe izletniške točke in zanimivosti. Seveda se pa moja oz.naša pot največkrat konča nekje ob jezeru ali v koritih Mostnice, pa tam na Skalci ali nekje pod Rudnico in Studorjem. Tam nekje v začetku maja pa teh postankov ne bo več veliko, kajti glavna smer za našo družino, bo pot via Vogar.
