Planina Vogar. Travniki, včasih so bili to pašniki, so polni cvetja in polni drobnega življa. Le oči moraš odpreti, da vse to vidiš, včasih tudi slišiš. Tudi v gozdu, ki je vse na okrog planine, je življenje vidno in slišno.Še preden se do dobra zdani, je ptičji orkester že davno odigral svoje prve takte. Ko zjutraj ob kofetu posedam pred hišo me pozidna kuščarica pride pozdraviti. Pa ne samo ena, včasih jih je več, od velikih do čisto majhnih in hitrih, da jim komaj z očmi sledim.. Tudi metulji so med hitrimi letalci in položaj menjajo hitreje kot jaz mislim (velja za zjutraj). In tako preko celega dne. Včasih tudi naletim na kakšen nepovabljen obisk v hiši. A to je pa že druga zgodba, ki se ne konča z mojim navdušenjem. Navdušena tudi ni bila moja Urša, ko je odpirala peč, ki je poleg hiše in v njej dobila lep primerek kače. Vik in krik je naznanil, da se dogaja nekaj, kar ni običajno. Kača, ki si je našla mesto za počitek in umik iz žgočega sonca, je bila tudi prestrašena. Prva ocena je padla - gad je! Po premisleku in ogledu fotk pa smo videli, da je bila le smokulja, ki je gadu res nekoliko podobna tako po barvi in vzorcu pa tudi po dolžini (70-80 cm), le strupena ni. Uboga nestrupenjača se je hitro znašla, prej kot mi od začudenja, ter pobegnila v bližnje skalovje.