,je gozdnata vzpetina na jugovzhodnem robu Pokljuke, ki jo označuje visoka, rumena, docela navpična stena nad dolino >Save Bohinjke nad vasjo Obrne. Vrh je izjemno razgledišče, saj je vsa Gorenjska ravan s Karavankami v ozadju kot na dlani. Ja, ja tako piše in tako pravijo. Kajti danes ni bilo z razgledom nič. Megla je zavzela vrh in se ga trdovratno oklepala celo dopoldne. Napolnila je tudi vse doline in kotline. Kar nekaj nas je na vrhu čakalo, da se megla razkadi, a tega nismo dočakali. Le par metrov nižje, na južnem pobočju pa je bilo povsem drugače. Nižje ležeča planina je bila obdana s soncem in toploto, le občasno se je megla zaganjala tudi v to področje, pa se je hitro umaknila. S Cavalom, ki je bil tokrat moj spremljevalec, sva našla v zavetju primerno mesto za malico,ki sva si jo prijateljsko tudi delila. Kajti tale pasji kosmatinec ni prav nič izbirčen. Je vse in budno je spremljal vsak moj gib roke, v kateri sem imela hrano, da ja ne bi pozabila deliti kakšen grižljaj z njim.
Na pot sem se podala s bohinjske strani,torej po cesti, ki pelje iz Bohinja mimo Gorjuš na Pokljuko. Malo nad vasjo Gorjuše je že prva oznaka za pot proti Galetovcu (daljša verzija),naju pa so dostavili z avtom malo dalje po pokljuški cesti do druge oznake poti proti Galetovcu, od koder je do planine vsega samo pol ure hoje.Po začetni kratki strmini postane pot prav prijetna, saj poteka vseskozi po lepem gozdu. Markacij na teh poteh ni, orientacija pa po občutku. Zelo dobrodošlo je, če ti kdo pride nasproti! Domačini so mi rekli, da naj se na križiščih poti držim vedno le bolj levo. Ta nasvet je bil nekaj "kartako" in le za tiste, ki te kraje vsaj malo poznajo. Nasvet naj bi veljal le za daljšo pot.
Na pot sem se podala s bohinjske strani,torej po cesti, ki pelje iz Bohinja mimo Gorjuš na Pokljuko. Malo nad vasjo Gorjuše je že prva oznaka za pot proti Galetovcu (daljša verzija),naju pa so dostavili z avtom malo dalje po pokljuški cesti do druge oznake poti proti Galetovcu, od koder je do planine vsega samo pol ure hoje.Po začetni kratki strmini postane pot prav prijetna, saj poteka vseskozi po lepem gozdu. Markacij na teh poteh ni, orientacija pa po občutku. Zelo dobrodošlo je, če ti kdo pride nasproti! Domačini so mi rekli, da naj se na križiščih poti držim vedno le bolj levo. Ta nasvet je bil nekaj "kartako" in le za tiste, ki te kraje vsaj malo poznajo. Nasvet naj bi veljal le za daljšo pot.
