Že kar nekaj let, lahko rečem kar nekaj desetletij preživljam poletne mesece na Planini Prav beseda VOGAR je v naši družini največkrat izgovorjena beseda. Največkrat se to poletno bivanje zavleče vse tja do pozne jeseni. Ni težko ugibati zakaj! Jesen je tista, ki Planino odene v čudovite barve in so prava paša za oči. Pustimo jesen, še ne trka na vrata. Sedaj naj bo govora o poletju na Planini, o lepih in s cvetjem polnih pašnikih, o lepih razglednih točkah. Tudi vremenske razmere imajo na Planini velik pomen, pa tudi na izgled in počutje na tem prelepem koščku naše gorate pokrajine. Planina je zaradi prisojne lege, lepih razgledov in lahkega pristopa privlačen cilj izletnikov iz doline. Je nekako priviligirana, saj leži tik nad našim največjim in najlepšim jezerom. Tudi sama Planina ne skopari z lepotami. Polna je razno raznega cvetja tudi takega, ki je zaščiteno in bi ga radi obvarovali pred "roparji" ali pa, ker običajno raste v višjih predelih Bohinjskih gora. Pestrost cvetja pripisujejo predvsem temu, da se travniki tu ne gnojijo in s košnjo se počaka do zrelosti trave, to pa je nekako v sredini julija. V davnini je bila pa tu košnja vedno v dneh okoli Sv. Jakoba (25.7.). V preteklosti je bilo tu govora le o pašnikih, pa se to počasi spreminja v travnike, ker paše je iz leta v leto manj. Travišča se tudi prav zaradi opustitve paše, vse bolj zaraščajo. Včasih so na Vogarju poznali samo ročno košnjo, sedaj pa motorne kosilnice brnijo že v ranem jutru. Planina je v območju TNP, ta ima nadzor in skrb tudi za divjad. Srne in zajci se posebno radi sukajo okoli mojega vrta. Domačini planino delijo na Spodnji in Zgornji Vogar. Spodnji ima bolj značilnostii planote, Zgornji pa je stisnjen bolj v breg
Planina premore dve lepi razgledni točki, obe ponujata prelep pogled na jezero in na venec Spodnjih Bohinjsko - Tolminskih gora. Sredi planine je tudi lepo urejen Planinski dom PD Železničar, z bogato ponudbo in prijaznim osebjem.
Tudi ostali del planine je kar gosto poseljen. Nekaj hiš so obnovili domačini, nekaj je vikendov. Nekaj teh stavb se tudi oddaja v turistične namene.
Kadar zapiha jugozahodnik in ko se na obronkih Spodnjih Boh.gora naberejo kopasti oblaki, je računati na dež. Takrat planino zajame tudi megla, pljuski dežja so močni, ne malokrat pa je tudi zvočna in svetlobna spremljava.Takrat je pestro. A za dežjem vedno posije sonce.
Kdor misli, da je življenje na planini dolgočasno, se moti. Bivanje na planini je pravi balzam za dušo. Tu se najde čas za druženje in klepet s sosedi, mimoidočimi. Dobri sosedski odnosi tudi nekaj veljajo. Znamo skupaj stopiti, včasih pa pade tudi kakšna bolj krepka beseda Ob srečavanjih pozdrav tukaj še ni zamrl.
Družabnost na planini malo pojenja, ko v okoliških gozdovih poženejo gobe. Skoraj vsi lomastimo po gmajni in stikamo za njimi. Jutra so takrat poleg tega, da so lepa, tudi zanimiva. Nič radi se takrat ne srečavamo, vidiš samo košaro, ki je izginila za bližnjo smreko. Če vprašaš gobarja kje in koliko je nabral, je odgovor približno tak, kot bi vprašal ribiča, če je kaj ujel in kaj je prijelo za trnek.Tako kot so lovske, ribiške pravljice zelo prikrojene, tudi gobarske ne zaostajajo za njimi.
S prejšnjimi fotografijami sem obdelala le utrinke Zgornjega dela Vogarja. Ima pa tudi Spodnji Vogar kaj za pokazati. Tu pride Vogar kot planina veliko bolj do izraza. Tam so grbinasti travniki bolj izraziti in prostranost planine je večja, bolj obiskana, tudi zaradi tega, ker je tam planinski dom in poseljenost planine je tam večja.
