V prvih dneh maja je bilo pri nas že vse skozi v navadi, da se preselimo na planino. Včasih malo prej, včasih malo kasneje, predvsem pa je odvisno od prevoznosti ceste v Suhi. Ta zna biti na določenih mestih dolgo zasuta s snegom vse do maja oziroma vse dotlej, dokler se kakšen domačin ne odloči in to strojno odstrani. Nato pa en za drugim kapljamo na planino in odpiramo svoja vogarska domovanja, se pozdravljamo in v pogovoru izmenjamo vsa naša doživetja preko zime. Pretekla zima ni bila nič posebnega, le bolj skopa s snežnimi padavinami in zato je tudi marsikdo po zimi prišel pogledati svoje domovanje na planini. V maju pa se je v vse to naše dogajanje vpletel še virus. Sprva ni bilo dramatičnega odziva, ni bilo strahu, je pa to postalo vse bolj in bolj v poletnih mesecih. Sledili so ukrepi takšni in drugačni. eni sprejemljivi, drugi pod vprašajem. A ob koncu maja so nas z avionskim preletom letal obvestili, da je korona premagana. Lepo. Pa ne za dolgo.
Pustimo korona, to je druga zgodba, naj raje povem kakšne je pomladno prebujanje na planini.
Maj, lepo je, pa čeprav okolica še ni ozelenela, je pa drobno cvetje ob hiši že pozdravljalo. Zvončki, trobentice, pa tudi kakšen avrikelj se je prav sramežljivo obarval rumeno. Je pa presenetila naša divja češnja. Vsa je bila cvetju. Temperature niso bile prav visoke, le ob sončnih dneh je vel topel pomladni zrak. Jutra pa so bila hladna. A preko celega meseca je bilo rastje vidno in vsak dan sem odkrila kakšen nov droben cvet, kot npr pomladni žafran, navadno kukavico, podlesno veternico, pogačico in tam za drvarnico se je dobil tudi že prvi regrat. Ko naberem prvo skledico regrata, se že oblizujem in usta imam v širokem nasmehu. Urejam vrt, čeprav z leti vse težje. A delo na zemlji me sprošča in pozabim na vsakodnevne skrbi. Le na večer, ko me "križ" daje, si sama sebi dajem nauke o počitku in mirovanju.
Junij je z dneva v dan bolj cvetoč. Planina se odene v eno samo cvetočo poezijo. Travnik okoli hiše, pa tudi vsi po planini
so polni cvetja. Toliko cvetja na kupu se ne vidi več prav pogosto. To se vzdržuje z ročno košnjo ob pravem času. Tam nekje v prvi polovici julija ali še bolje ob Svetem Jakobu. Težko greš po travniku, da ne bi potacal nekaj lepih cvetov.
Zanimivo je, da ima travnik v prvih dneh junija pretežno odtenke rumene barve, kajti veliko je kosmatega škrbotca, zlatice
in vse skupaj deluje kot lep tepih, rumeno obarvan. Pa se počasi v rumeno barvo naselijo še plavi odtenki v obliki Navadne orlice, travniške kadulje in kot poseben dodatek ob robu travnika še bohinjska perunika. Pa da vse skupaj še ni dovolj barvito pa s svojo eleganco in živo oranžno barvo popestri vse to še Kranjska lilija. Lepotica v več izvedbah in k sreči zaščitena.
Tudi v mojem skalnjaku je že kaj videti. Kot prvi pride na plano Navadni kosmatinec, nato pa kaj kmalu za njim encijan oz. clusijev svišč, avrikelj pa v dveh barvnih enačicah, potem pa je dan za dnem kaj novega.
Še predno se zjutraj spravim k kavi, naredim obhod teh mojih cvetočih gredic in malo raziščem kaj novega je pognalo v travi.
Na Planini res nikoli ni dolgočasno, včasih imam občutek, da čas tu počasneje teče. Včasih si rečem; ja, pa kje sem dan tako sfrčkala, da se je kar naenkrat naredila noč. Tu ni hitenja, vse poteka bolj lagodno, počasi in vedno se najde tudi čas za posedanje pred hišo, na naši zelo oblegani klopci in vedno se najde tudi čas za klepet s sosedi ali pa z nekom, ki pride pogledati kako se imamo.
Pustimo korona, to je druga zgodba, naj raje povem kakšne je pomladno prebujanje na planini.
Maj, lepo je, pa čeprav okolica še ni ozelenela, je pa drobno cvetje ob hiši že pozdravljalo. Zvončki, trobentice, pa tudi kakšen avrikelj se je prav sramežljivo obarval rumeno. Je pa presenetila naša divja češnja. Vsa je bila cvetju. Temperature niso bile prav visoke, le ob sončnih dneh je vel topel pomladni zrak. Jutra pa so bila hladna. A preko celega meseca je bilo rastje vidno in vsak dan sem odkrila kakšen nov droben cvet, kot npr pomladni žafran, navadno kukavico, podlesno veternico, pogačico in tam za drvarnico se je dobil tudi že prvi regrat. Ko naberem prvo skledico regrata, se že oblizujem in usta imam v širokem nasmehu. Urejam vrt, čeprav z leti vse težje. A delo na zemlji me sprošča in pozabim na vsakodnevne skrbi. Le na večer, ko me "križ" daje, si sama sebi dajem nauke o počitku in mirovanju.
Junij je z dneva v dan bolj cvetoč. Planina se odene v eno samo cvetočo poezijo. Travnik okoli hiše, pa tudi vsi po planini
so polni cvetja. Toliko cvetja na kupu se ne vidi več prav pogosto. To se vzdržuje z ročno košnjo ob pravem času. Tam nekje v prvi polovici julija ali še bolje ob Svetem Jakobu. Težko greš po travniku, da ne bi potacal nekaj lepih cvetov.
Zanimivo je, da ima travnik v prvih dneh junija pretežno odtenke rumene barve, kajti veliko je kosmatega škrbotca, zlatice
in vse skupaj deluje kot lep tepih, rumeno obarvan. Pa se počasi v rumeno barvo naselijo še plavi odtenki v obliki Navadne orlice, travniške kadulje in kot poseben dodatek ob robu travnika še bohinjska perunika. Pa da vse skupaj še ni dovolj barvito pa s svojo eleganco in živo oranžno barvo popestri vse to še Kranjska lilija. Lepotica v več izvedbah in k sreči zaščitena.
Tudi v mojem skalnjaku je že kaj videti. Kot prvi pride na plano Navadni kosmatinec, nato pa kaj kmalu za njim encijan oz. clusijev svišč, avrikelj pa v dveh barvnih enačicah, potem pa je dan za dnem kaj novega.
Še predno se zjutraj spravim k kavi, naredim obhod teh mojih cvetočih gredic in malo raziščem kaj novega je pognalo v travi.
Na Planini res nikoli ni dolgočasno, včasih imam občutek, da čas tu počasneje teče. Včasih si rečem; ja, pa kje sem dan tako sfrčkala, da se je kar naenkrat naredila noč. Tu ni hitenja, vse poteka bolj lagodno, počasi in vedno se najde tudi čas za posedanje pred hišo, na naši zelo oblegani klopci in vedno se najde tudi čas za klepet s sosedi ali pa z nekom, ki pride pogledati kako se imamo.
