.
Oktober je, druga polovica meseca in z mojo Uršo se odpravljava na krajši oddih ob morju.Poraja se vprašanje kako bo z vremenom, bo lepo in vsaj malo topleje kot na Gorenjskem, bo primerno za sprehode ob morju in morda tudi kam drugam v notranjost Istre. To je bilo predvsem moje razmišljanje in temu primerno sem tudi napolnila torbo z oblačili, največ z toplimi oblačili, ki so primerna za jesenski čas ( dolg rokav), čisto po naključju sta v torbi pristali dve majici s kratkimi rokavi. Pa še dobro, da sta. Že ob prihodu je bilo lepo sončno vreme, ki se je v vseh dneh nadaljevalo v prav poletne temperature. Temperatura morja je bila vsak dan za kakšno stopinjo višja in zadnje dni pristala pri 21 stopinjah, kar je Uršo predramilo in je kopanje vzela zares. Drugo vprašanje kaj bova med oddihom počeli, ni rabil odgovora. Že doma sva bili enotni, da vsak dan narediva izlet v bližnjo, pa tudi malo bolj oddaljeno okolico, da spoznava kraje in lepote tega predela naše dežele. Seznam krajev, ki se jih želiva ogledati je bil kar dolg, nekaj je bilo vmes tudi rezervnih krajev.
Urnik za vse dneve je bil zapolnjen. Tudi realiziran, vsak dan sva se po zajtrku odpravili na pohod. Vsak dan doživeli kaj
lepega in zanimivega. Kot za češnjo na torti pa sva za zadnji dan oddiha šparali ogled Rilkejeve pešpoti v Sesljanu. Urša je malo brskala po svojem spominu,ki ni bil čisto jasen, vedela je le to, da je v preteklosti že enkrat prehodila pot, ki ji je bila všeč in da bi se še kdaj rada vrnila tja. Vedela je,da je tam nekje za Trstom, na kraškem robu. Google zna vse, google vidi vse! Kmalu je bila luknja v spominu zakrpana in načrt izdelan. Naprej kako priti do tja. Brez GPS ne bi šlo, saj labirint cest in avtocest nad Trstom še ta ni povsem obvladal. Nato pa še kako in kje poteka ta znana pešpot od Sesljana do Devina. Za mene je bilo to nekaj novega, neznanega in takoj sem bila "za". Pod vprašajem je bilo samo moje počutje, kajti prav ta dan so bile napovedane povsem poletne temperature, termometer je kar lezel proti 25 stopinjam, hoja po razgretem krasu pa za mojo astmo ni najboljša izbira. Sprej v torbo in gremo.
Vzdolž roba prepadnih sten in ostankov vojaških postojank, med novim Devinskim gradom in Sesljanskim zalivom, je speljana Rilkejeva pešpot, ki je bila odprta leta 1987. S pešpoti se odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv, od izliva Soče do Savudrije na Hrvaškem . Pot je poimenovana po znanem avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je del življenja preživel v Devinskem gradu. O Devinskem gradu so pisali tudi slovenski književniki in sicer Aškerc, Jurčič Gregorčič, Bevk
Najslikovitejši del obale se razprostira med Devinom na zahodu in Sesljanom na vzhodu. Le na tem odseku se strme apnenčaste stene spuščajo neposredno v morje, zato lahko govorimo o edinem apnenčevem klifu na slovenskem etničnem ozemlju. Ker je na tem mestu obalna črta usmerjena v smeri vzhod - zahod in ne v dinarski smeri, se nam s klifa ponujajo čudoviti razgledi na preostali del kraške obale Tržaškega zaliva, pa tudi na sam zaliv, slovensko Istro in Furlansko nižavje z lagunami na območju Gradeža (Grado).
Pot od gradu proti Sesljanu je speljana po robu Devinskega klifa, ki se tod dviga približno devetdeset metrov nad morsko gladino. Predstavlja izjemno zanimiv geomorfni pojav. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni procesi. Medtem, ko na vznožju lahkoo pazujemo delovanje abrazije, si lahko na ostenjih in zgornjem robu ogledamo množico drobnih kraških oblik, ki so plod intenzivne korozije. Na morski strani opazimo značilne sredozemske rastline, med katerimi so mnoge zimzelene. Takoj za zgornjim robom je rastlinstvo značilno kraško, s črnim borom kot prevladujočo drevesno vrsto.
Posebno vrednost pa predstavlja pokrajina v rezervatu: v njej prevladuje beli apnenec v različnih oblikah, saj oblikuje tako prepadne stene kot posamezne stolpe ob obali, pa tudi kompaktne skale, ki so zaradi površinskih kraških pojavov prekrite z žlebiči.
Devi so obenem edino nahajališče na svetu
Urnik za vse dneve je bil zapolnjen. Tudi realiziran, vsak dan sva se po zajtrku odpravili na pohod. Vsak dan doživeli kaj
lepega in zanimivega. Kot za češnjo na torti pa sva za zadnji dan oddiha šparali ogled Rilkejeve pešpoti v Sesljanu. Urša je malo brskala po svojem spominu,ki ni bil čisto jasen, vedela je le to, da je v preteklosti že enkrat prehodila pot, ki ji je bila všeč in da bi se še kdaj rada vrnila tja. Vedela je,da je tam nekje za Trstom, na kraškem robu. Google zna vse, google vidi vse! Kmalu je bila luknja v spominu zakrpana in načrt izdelan. Naprej kako priti do tja. Brez GPS ne bi šlo, saj labirint cest in avtocest nad Trstom še ta ni povsem obvladal. Nato pa še kako in kje poteka ta znana pešpot od Sesljana do Devina. Za mene je bilo to nekaj novega, neznanega in takoj sem bila "za". Pod vprašajem je bilo samo moje počutje, kajti prav ta dan so bile napovedane povsem poletne temperature, termometer je kar lezel proti 25 stopinjam, hoja po razgretem krasu pa za mojo astmo ni najboljša izbira. Sprej v torbo in gremo.
Vzdolž roba prepadnih sten in ostankov vojaških postojank, med novim Devinskim gradom in Sesljanskim zalivom, je speljana Rilkejeva pešpot, ki je bila odprta leta 1987. S pešpoti se odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv, od izliva Soče do Savudrije na Hrvaškem . Pot je poimenovana po znanem avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je del življenja preživel v Devinskem gradu. O Devinskem gradu so pisali tudi slovenski književniki in sicer Aškerc, Jurčič Gregorčič, Bevk
Najslikovitejši del obale se razprostira med Devinom na zahodu in Sesljanom na vzhodu. Le na tem odseku se strme apnenčaste stene spuščajo neposredno v morje, zato lahko govorimo o edinem apnenčevem klifu na slovenskem etničnem ozemlju. Ker je na tem mestu obalna črta usmerjena v smeri vzhod - zahod in ne v dinarski smeri, se nam s klifa ponujajo čudoviti razgledi na preostali del kraške obale Tržaškega zaliva, pa tudi na sam zaliv, slovensko Istro in Furlansko nižavje z lagunami na območju Gradeža (Grado).
Pot od gradu proti Sesljanu je speljana po robu Devinskega klifa, ki se tod dviga približno devetdeset metrov nad morsko gladino. Predstavlja izjemno zanimiv geomorfni pojav. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni procesi. Medtem, ko na vznožju lahkoo pazujemo delovanje abrazije, si lahko na ostenjih in zgornjem robu ogledamo množico drobnih kraških oblik, ki so plod intenzivne korozije. Na morski strani opazimo značilne sredozemske rastline, med katerimi so mnoge zimzelene. Takoj za zgornjim robom je rastlinstvo značilno kraško, s črnim borom kot prevladujočo drevesno vrsto.
Posebno vrednost pa predstavlja pokrajina v rezervatu: v njej prevladuje beli apnenec v različnih oblikah, saj oblikuje tako prepadne stene kot posamezne stolpe ob obali, pa tudi kompaktne skale, ki so zaradi površinskih kraških pojavov prekrite z žlebiči.
Devi so obenem edino nahajališče na svetu
