Pa ne zaradi čofotanja v morju, le spoznavanje narave in sploh življa tam dol, me vedno pritegne.
Letos spomladi sem si ogledala Sečoveljske soline, tiste na Leri, kjer je pridobivanje soli še aktivno.
Soline so me prevzele, še bolj pa način pridobivanja soli.
Pa sem si zadala obljubo, da še pridem. In sem. Letos pozno jeseni, že druga polovica oktobra je bila,
vreme pa povsem poletno, sva z mojo Uršo mahnili na južni del solin, to je na Fontanigge, kjer se sol ne pridobiva več.
Je pa na ostalinah kaj videti!! Tam se znajdeš v prostranstvu vode, nasipov in rastlinstva. Tudi to je bilo eno izmed dejstev, da bi rada videla soline v jesenskem času. Slanuše ali slanoljube rastline na solinah so posebnost, ki je vredna ogleda.
Navdušena pa sem bila nad številnimi fotogeničnimi razvalinami solinarskih hiš, ki so posejane širom naokrog. Vse to in če imaš odprte oči, je zgodovina solinarstva v preteklosti pred teboj.
Fontanigge obsegajo 314 ha in ležijo med kanalom Grande in reko Dragonjo. Na zahodu so obdane z morskim visokovodnim nasipom, na vzhodu pa z agrarno površino.