Prav pogosto k morju ne zaidem. Moje punce me večkrat nagovarjajo naj Bohinj malo zamenjam z morjem. Pa do sedaj niso bile uspešne. Tokrat pa je Urša bila aktivna in organizirala za obe naju rojstno dnevno praznovanje v Strunjanu. Seveda brez tretjega člana družine, to je Tatjane, ne bi šlo. Smo pač navajene, da se na take dneve, če se le da, družimo in se imamo lepo. Tudi v Strunjanu smo se imele fino. Poleg hotelskega razvajanja v njihovih termah, smo bile zelo aktivne
pri ogledu in spoznavanju okolice. Prvi dan je bil na vrsti ogled Strunjana, prečesale smo ga po dolgem in počez. Naslednji dan je bil na vrsti Piran po peš poti ob morju in tretji dan smo se podale po peš poti proti Izoli. Na zadnji dan bivanja ob morju pa je, vsaj za mene, sledil najbolj zanimiv izlet, izlet proti Sećoveljskim solinam. Veliko sem brala o tem, videla razne predstavitve in resnično sem že dolgo gojila željo, da to vidim, doživim.
Kraji nepoznani, promet gost in ni čudno, da sva glavni vhod v KPSS hitro zgrešili. Sva bile že kar blizu južnemu vhodu. V programu pa sva imeli vse skozi najprej ogled aktivnega dela solin, to je Lere.
Imela sem info, da je za obiskovalce opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori - veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš. in edinstveni muzej
Menili sva, če bo čas dopuščal, se to pogleda kasneje. Obrnili avto in poiskali tisti pravi vhod v KPSS, to je območje Lere kjer na 294 ha še vedno pridobivajo sol po starem načinu.
Ko stopiš na območje parka takoj vidiš, da si v prostranstvu zajete vode in bazenov. Velikost dojameš tudi v odgovoru, ki sledi vprašanju, kako daleč je do informacijskega centra - skoraj kilometer. Pa si komaj šele na sredi solin.
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.
Solinarji pobirajo sol od junija do konca septemra in sicer v bazenih - KAVADINIH. V času najinega obiska so bila pripravljalna dela, videli sva kako v kristalizacijskih bazenih nanašajo na dno tanko plast PETOLE, posebno črno blato, ki ga gojijo sami in je polno mineralov.
Bogastvo slov.solin pa je tako imenovani solni cvet, kulinarična dragocenost, ki jo pridobivajo le še redko kje. Solni cvet je zaradi božanskega okusa ter bogate sestave cenjen kot zdravilno živilo
V solinah imajo prostor tudi številne slanuše (holofiti) kot imenujemo slano ljube rastline, ki se na jesen obarvajo v rdeče-vijolične odtenke.
Soline so tudi znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih več kot 300 različnih vrst, kar ne preseneča, saj so soline veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prehranjevališče in prezimovališče. Nekatere med njimi na solinah tudi gnezdijo (čigra). Niso samo ptice edine solinske prebivalke. V habitatih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.
pri ogledu in spoznavanju okolice. Prvi dan je bil na vrsti ogled Strunjana, prečesale smo ga po dolgem in počez. Naslednji dan je bil na vrsti Piran po peš poti ob morju in tretji dan smo se podale po peš poti proti Izoli. Na zadnji dan bivanja ob morju pa je, vsaj za mene, sledil najbolj zanimiv izlet, izlet proti Sećoveljskim solinam. Veliko sem brala o tem, videla razne predstavitve in resnično sem že dolgo gojila željo, da to vidim, doživim.
Kraji nepoznani, promet gost in ni čudno, da sva glavni vhod v KPSS hitro zgrešili. Sva bile že kar blizu južnemu vhodu. V programu pa sva imeli vse skozi najprej ogled aktivnega dela solin, to je Lere.
Imela sem info, da je za obiskovalce opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori - veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš. in edinstveni muzej
Menili sva, če bo čas dopuščal, se to pogleda kasneje. Obrnili avto in poiskali tisti pravi vhod v KPSS, to je območje Lere kjer na 294 ha še vedno pridobivajo sol po starem načinu.
Ko stopiš na območje parka takoj vidiš, da si v prostranstvu zajete vode in bazenov. Velikost dojameš tudi v odgovoru, ki sledi vprašanju, kako daleč je do informacijskega centra - skoraj kilometer. Pa si komaj šele na sredi solin.
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.
Solinarji pobirajo sol od junija do konca septemra in sicer v bazenih - KAVADINIH. V času najinega obiska so bila pripravljalna dela, videli sva kako v kristalizacijskih bazenih nanašajo na dno tanko plast PETOLE, posebno črno blato, ki ga gojijo sami in je polno mineralov.
Bogastvo slov.solin pa je tako imenovani solni cvet, kulinarična dragocenost, ki jo pridobivajo le še redko kje. Solni cvet je zaradi božanskega okusa ter bogate sestave cenjen kot zdravilno živilo
V solinah imajo prostor tudi številne slanuše (holofiti) kot imenujemo slano ljube rastline, ki se na jesen obarvajo v rdeče-vijolične odtenke.
Soline so tudi znane po pticah, saj je bilo doslej opaženih več kot 300 različnih vrst, kar ne preseneča, saj so soline veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prehranjevališče in prezimovališče. Nekatere med njimi na solinah tudi gnezdijo (čigra). Niso samo ptice edine solinske prebivalke. V habitatih solin prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.
ob koncu naj rečem še tole; dokler nisem videla teh solin, sem na piransko sol gledala tako malo zviška. V svojem gospodinjstvu sem uporabljala različne soli tako morsko s Paga, piransko, kameno in celo nekaj časa himalajsko, ( ki je nastala pred več milijoni let, sedaj pa piše na embalaži, da je rok uporabe dve leti, Hecno, ali ne!). Mnenje sem spremenila in na mizi imam solni cvet v lonec pa vržem navadno piransko sol.
tole staro geslo spremlja izdelke solinarjev;
SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ V NEBO !
tole staro geslo spremlja izdelke solinarjev;
SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ V NEBO !