Rada imam te naše lepe alpske doline, a dolina Trente, posebno še Zadnja Trenta vse tja do Suhega potoka ali Zapodna, po domače Zapoudna ima pri meni posebno mesto. To je bila ljubezen na prvi pogled. Že pred mnogimi, mnogimi leti, ko me je moj dragi prvič pripeljal v te kraje, se nisem mogla načuditi tej naravni lepoti, stisnjeni med mogočne vršace. Tam čas teče počasneje tudi v današnjem času, tam še vedno doživite mir neokrnjene narave, Zadnja Trenta je še vedno oaza miru, ki jo tudi ropot z Vršiške ceste ne doseže. Res je, da v te kraje prav pogosto ne zaidem, pa bi rada večkrat, a kadar le, oči kar požirajo to bogastvo naravnih lepot. Kje je pravzaprav ta Zadnja Trenta, ta oaza miru in lepote boste izvedeli v naslednjih stavkih; Zadnja Trenta se odpira v smeri od izvira Soče proti zahodu. Na začetku doline se dviguje piramida Jalovca. Dolino Zadnje Trente po obeh straneh zamejujeta gorska grebena, ki se zaključita z dominantnim Bavškim Grintavcem nad koncem doline. Desna stran doline je položnejša in porasla z macesnovim in bukovim gozdom. Na levem delu se gorski greben strmo spušča proti dolini in ji daje videz neukročene divjine. Po dnu doline se razteza prodišče Suhega potoka, v katerega se stekajo vode izpod Grintavca. Dolina Zadnja Trenta je bila prvo naseljeno območje v dolini. Vzrok za naseljevanje je bilo fužinarstvo in rudarstvo, del rudnikov pa je bil nad dolino na predelu Srednjice.
Predel Trente, ki se vije od izvira Soče po dolini proti Logu se imenuje Gornja Trenta, z več manjšimi zaselki, najbolj poznano pa je tisto Pri Cerkvi. Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltizar Hacquet, bil je tudi raziskovalec Julijskih Alp in baje je tudi on našel znamenito rožo Scabiosa trenta (vrsta grintovca), katera je kasneje v Trento pripeljala tudi Kugyja, ki jo je iskal, pa ne našel, našel pa čudežni svet Julijcev - kraljestvo zlatoroga in ga v svojih delih ponesel v širni svet. Ob vznožju prelaza Vršič, pri 48.serpentini,v zavetju mogočnih gora, stoji spomenik dr.Juliusu Kugyju, ki je zazrt proti Jalovcu, njemu zelo drage gore.
Gornja Trenta ima poleg izvira naše smaragdne Soče, ki s svojim hitrim tokom brzi proti nižje ležeči dolini, za pokazat še marsikaj kot npr.ob desnem bregu Soče je speljana Soška pot, ki pelje od izvira Soče do Loga (cca 6 km). Na levem bregu je možen ogled izvira Mlinarice (sedaj samo iz varne razdalje). Pri Cerkvi, to je manjši zaselek, ki je bilo v preteklosti središče Gornje Trente, sedaj pa si tam lahko ogledamo rudarsko baročno cerkev iz leta 1690, obnovljeno v 20.st. in je znana po poslikavah Toneta Kralja in črne Marije v oltarju. Z veseljem se pa rada poženem v breg strme Kukle, kjer malo nad cesto leži Alpski botanični vrt Juliana, najstarejši tovrstni vrt pri nas. Pa več o tem povem v drugem dogodku.
Tukaj naj bi bil zaključek moje pripovedi o Zgornji in Zadnji Trenti, pa so se med pisanje vrinili še spomini. Spomini kako se je včasih hodilo v Trento, ko mladi še nismo imeli avtomobilov, ko še ni vozil avtobus preko prelaza Vršič v Bovec in ko smo imeli zelo skromno opremo za hojo v gore.
Včasih priti v Trento ni bilo nekaj kar tako samoumevnega, se usesti v avto in se odpeljati tja po cesti preko kateregakoli prelaza. Takrat je bila Trenta za nas Gorenjce dosegljiva le preko prelaza Vršič in to v peš izvedbi. Dolga je bila to pot, zato je prav pogosto nismo ubirali , čeprav smo bili še mladih nog in hitrih korakov. Ob pisanju teh vrstic, se mi je utrnil spomin kako sva z mojim dragim načrtovani obisk Bavškega Grintovca zaključila že malo nad planino Zapotok, kajti peš hoja iz Kranjske gore preko prelaza Vršič do izvira Soče, nama je požrla načrtovani čas. Izračun časa je pokazal, da osvojitev zahtevnega vrha časovno ne bova zmogla, in kaj sedaj? Odločitev je hitro padla, treba je bilo še računati na čas za povratek v Kranjsko goro in ujeti zadnji vlak. Ja, prav ste prebrali "vlak", to so bili še tisti časi, ko je po Zgornjesavski dolini vozil vlak. Tudi v sedanjem času bi bil takšen vlakec še kako dobrodošel!
Naj moj tokratni obisk Trente pričnem s fotografijami na razgledni točki Šupca, ki je malo pod prelazom Vršič (29 serpentina)).
Predel Trente, ki se vije od izvira Soče po dolini proti Logu se imenuje Gornja Trenta, z več manjšimi zaselki, najbolj poznano pa je tisto Pri Cerkvi. Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltizar Hacquet, bil je tudi raziskovalec Julijskih Alp in baje je tudi on našel znamenito rožo Scabiosa trenta (vrsta grintovca), katera je kasneje v Trento pripeljala tudi Kugyja, ki jo je iskal, pa ne našel, našel pa čudežni svet Julijcev - kraljestvo zlatoroga in ga v svojih delih ponesel v širni svet. Ob vznožju prelaza Vršič, pri 48.serpentini,v zavetju mogočnih gora, stoji spomenik dr.Juliusu Kugyju, ki je zazrt proti Jalovcu, njemu zelo drage gore.
Gornja Trenta ima poleg izvira naše smaragdne Soče, ki s svojim hitrim tokom brzi proti nižje ležeči dolini, za pokazat še marsikaj kot npr.ob desnem bregu Soče je speljana Soška pot, ki pelje od izvira Soče do Loga (cca 6 km). Na levem bregu je možen ogled izvira Mlinarice (sedaj samo iz varne razdalje). Pri Cerkvi, to je manjši zaselek, ki je bilo v preteklosti središče Gornje Trente, sedaj pa si tam lahko ogledamo rudarsko baročno cerkev iz leta 1690, obnovljeno v 20.st. in je znana po poslikavah Toneta Kralja in črne Marije v oltarju. Z veseljem se pa rada poženem v breg strme Kukle, kjer malo nad cesto leži Alpski botanični vrt Juliana, najstarejši tovrstni vrt pri nas. Pa več o tem povem v drugem dogodku.
Tukaj naj bi bil zaključek moje pripovedi o Zgornji in Zadnji Trenti, pa so se med pisanje vrinili še spomini. Spomini kako se je včasih hodilo v Trento, ko mladi še nismo imeli avtomobilov, ko še ni vozil avtobus preko prelaza Vršič v Bovec in ko smo imeli zelo skromno opremo za hojo v gore.
Včasih priti v Trento ni bilo nekaj kar tako samoumevnega, se usesti v avto in se odpeljati tja po cesti preko kateregakoli prelaza. Takrat je bila Trenta za nas Gorenjce dosegljiva le preko prelaza Vršič in to v peš izvedbi. Dolga je bila to pot, zato je prav pogosto nismo ubirali , čeprav smo bili še mladih nog in hitrih korakov. Ob pisanju teh vrstic, se mi je utrnil spomin kako sva z mojim dragim načrtovani obisk Bavškega Grintovca zaključila že malo nad planino Zapotok, kajti peš hoja iz Kranjske gore preko prelaza Vršič do izvira Soče, nama je požrla načrtovani čas. Izračun časa je pokazal, da osvojitev zahtevnega vrha časovno ne bova zmogla, in kaj sedaj? Odločitev je hitro padla, treba je bilo še računati na čas za povratek v Kranjsko goro in ujeti zadnji vlak. Ja, prav ste prebrali "vlak", to so bili še tisti časi, ko je po Zgornjesavski dolini vozil vlak. Tudi v sedanjem času bi bil takšen vlakec še kako dobrodošel!
Naj moj tokratni obisk Trente pričnem s fotografijami na razgledni točki Šupca, ki je malo pod prelazom Vršič (29 serpentina)).
