​Kreda je majhno umetno jezero na severovzhodnem pobočju Črne gore, ki meji dolino Vrata od doline Krme in Radovne.
Jezero je dobilo svoje ime po kredi, ki so jo tam kopali od 1985 pa do leta1935 ko so zaprli cementarno  Mojstrani . Med kopanjem se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo  in nastalo je jezerce. Je značilno rjavkasto obarvano zaradi obrežnega pasu. Območje je v TNP,  Mnogi domačini, pa tudi ostali obiskovalci so se v preteklosti v poletnih mesecih v njem kopali. Danes je jezero z obdajajočimi mokrišči pomemben življenski  prostor za dvoživke. Ob zadnjem obisku sem pa v njem videla tudi ribe, kakšne pa se ni dalo določiti.

Sprehod na večer, ko je sonce že zelo blizu zatona, ko so sence dreves vse daljše in daljše, je sprehod za dušo in za polniti baterije. Če pa izbereš še lepo lokacijo, si pa še dodatno nagrajen. in midve z Uršo sva vse to ujeli v Mojstrani.

Vas Dovje leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je naneslo več potokov izpod Karavanške Kepe. 
Idilična vas pod Karavankami z večstoletno zgodovino, kmečko tradicijo ter dobro ohranjeno tipično alpsko arhitekturo.
Vas je dobila ime po dolgih njivah pod vasjo, ki so jih v terasah skozi stoletja oblikovali marljivi domačini. PPrvič se posest Dovje omenja v letih 1015 in nato 1033, ko sta škof Konrad II in grof Alberik dovško posest podarila freisinškim škofom.Vas je ohranila kmečko tradicijo in mnoge alpske značilnosti, kot npr. polkrožna vhodna vrata v kmečke hiše, čopasta streha. Na sredi vasi stoji obnovljena kovačnica, zdaj gostilna Pr' Katr. Na Dovjem je farna cerkev sv. Mihaela, katere arhitekturni slogi se zaradi prezidav mešajo in jih je najti vse od gotike dalje. Na pokopališču počivajo mnogi, ki so izgubili življenje v Julijcih. Pod vasjo je spomenik Jakobu Aljažu, dovškemu župniku, domoljubu, skladatelju in planinskemu delavcu, ki je služboval na Dovjem od 1889 do smrti leta 1927
V vasi je še ena lepa posebnost in sicer poslikava na pročeljih hiš v velikosti okna.
 Motivi so različni, od krajinskih in sakralnih do rož in živali. Sčasoma je bila ta tradicija opuščena, zdaj pa se vrača nazaj. Toda nekoliko drugačna. Dovje in okolica sta namreč polna pravljic, ki jih je leta zbiral in izdajal Mirko Kunčič. Zapisal je približno 70 pravljic, izdal pa jih je kot Triglavske pravljice, in sicer v treh zvezkih. Tako v jeziku kot zgodbah te zbirke je domača slikarka Špela Oblak našla motive za poslikave šestih hiš, poslikala pa naj bi v Dovjem še dve, mogoče pa še nekaj hiš v sosednji Mojstrani, ki je tako ali tako tesno povezana s Dovjem. 

Tu ne bo govora o mačkih, ki se klatijo po vasi, tudi ne o mačkih, ki baje prinašajo nesrečo, če ti v ranem jutru prekrižajo pot, govora bo o pripovedi o zakletih črnih mačkih na Požgančevem mestu v Mojstrani, manjšem naselju v Zgornjesavski dolini, ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavska Bistrica. Pripoved je skupaj spravil France Vuga. Še več takih pripovedi je zajetih v Triglavskih pravljicah.

​Idej za lepe popoldanske sprehode v našem kraju, ki je na začetku Zgornje Savske doline, ne manjka. Poleg tistih "top" točk, kot so Peričnik, Jasna in Zelenci, je bolj pametno, da se ob lepih jesenskih dnevih odločiš za kaj drugega. Tako sva razmišljali tudi midve z mojo Uršo in avto navižali proti Belopeškim jezerom, v veri, da tam ne bo posebnega obiska. Pa sva se pošteno ušteli. Vsa parkirišča pri prvem jezeru in še nižje so bila polna, pri drugem jezeru je sicer parkirišče dosti večje, a tudi precej zasedeno. Tudi druščina, ki je sprostitev v naravi vzela povsem zares, je bila glasna, bolje preglasna in moteča za idilično okolico. Poiskali sva si bolj miren kotiček tam bolj proti zalivu jezera in imeli lep mir in razgled. Saj dotlej, da so se razgrajači razšli. 
​Največja privlačnost te doline sta čudoviti Mangartski jezeri (Laghi di Fusine, imenovani tudi Belopeški jezeri ali Klanška jezera), v katerih se odsevajo podobe okoliških gora, od vseh najbolj mogočen je Mangart in zahodno od njega Vevnica in Ponce. Do sem pripelje asfaltirana cesta, ki se od glavne ceste Rateče - Trbiž, odcepi v vasi Bela peč. Možen je tudi dostop po kolesarski stezi, ki je urejena po opuščeni železniški trasi in pelje vse tja do Trbiža. Odcep za pot k jezerom pa je malo nad vasjo Bela peč. Meni najbolj prijetna pa je lepa  stara peš pot od Rateč, ki  pelje preko rateškega polja in se takoj za "bivšo mejo" usmeri proti gozdu ter mimo  dveh starih domačij, ki sta že na italijanski strani. Nekaj malega se uporabi še hoja po kolesarski stezi, a le kratek čas in kar hitro se doseže glavna cesta, ki vodi k jezerom. Od tod pa le še po desnem bregu potoka in ceste  po lepo urejeni peš poti do prvega jezera.

​Bobovška jezera so skupina treh jezer v bližini naselja Bobovek na Gorenjskem. Njihova skupna površina je okrog 4,5 ha. Največje, severno ležeče jezero je Krokodilnica, južno se imenuje Čukova jama, vzhodno in hkrati najmanjše pa Ledvička.
Imajo prikupna imena, pa v Krokodilnici ne boste našli krokodilov, Ledvička je pa res tako majhna in ima res obliko ledvice.
Čukova jama, je pa dobila ime po lastniku opekarne, ki je bila včasih tu v bližini in po domače se je pri njih reklo "Čukovi".

Letos smo dolgo ugibali kako bo letos z gobami, glede na poletno sušno obdobje in na visoke temperature, ki so presegale vsa več letna povprečja. V našem kraju ni bilo pravega dežja več kot dva meseca, vode je primanjkovalo vsepovsod in struge rek so imele zelo skromen pretok, marsikje pa tudi nič. Tisti, ki se imajo za prave "gobarje" in tudi mi ostali, ki smo izven tega kroga, smo delali razne analize o rasti gob, se ozirali na lunine mene, le na vpliv vremena, ki naj bi nam prinesel dež, nismo imeli vpliva. Ugibanj je bilo z dneva v dan več. Čakanje se je vleklo vse tja do začetka septembra. Par dnevno obilno deževje in gobarski bum je bil tukaj. Sprva zmerno in gob je bilo le toliko, bi se reklo za pokušino,  nakar so bile gmajne polne gob in seveda tudi gobarjev. O, teh je bilo znatno več, iz dneva v dan tudi takih, ki so nabrali malo a veliko gob pobrcali in za seboj pustili pravo gobarsko razdejanje. V našem koncu tega ni bilo veliko, je bilo pa baje na Pokljuki noro, vse gozdne ceste polne avtomobilov, gobarji so se izgubljali v labirintu pokljuških gozdnih cest ter iskali pomoč preko GRS.
​

jjPoletje je naokrog, moja aktivnost na tej strani pa ne, da je skopa, je sploh ni bilo. Bom to poskusila popraviti z bolj pogostimi objavami. Moje poletno življenje na planini je precej bolj pestro od tistega mestnega, blokovskega življenja. Tu sem cel dan "zunaj", to se pravi od jutra do večera v zelenju, obdana z lepimi travniki in nekaj k moji omejeni aktivnosti mi ponuja tudi moj vrt. Pa o tem kaj več v drugem sestavku. Prav veliko izletov v bližnjo okolico si nisem privoščila, pa ne zaradi lenobe, le zdravstvenih težav se je nabralo veliko preveč. Tudi vročina v poletnih mesecih je bilo tu ubijalska, večkrat je šla temperatura tudi preko 30 stopinj. Da se je vse to preživelo, je bil počitek v senci najboljša izbira.
Sem ter tja sem pa le šla do naše sosednje planine Hebat ali pa do razgledne točke TNP, ki je na robu obširnih gozdov planote pod Pršivcem, malo stran od poti proti Pršivcu. točka ni prav poznana širši množici, poleg TNP-ja, nekaj domačinov in vogarčanov, zanjo ve še malo kdo. Tja vodi malo opazna stezica,ki  jo kaj kmalu zgrešiš, če si zaposlen s hojo proti Pršivcu. Razgledna točka je pravzaprav lovska preža na robu skalnate pečine, od koder je vidno skoraj vse južno pobočje Pršivca, pa pogled v Ukanc k izlivu Savice v jezero in kako natrpan je kamp ob čolnarni, pa ne nazadnje lahko tudi prešteješ kopalce na Naklovi glavi. Za ta edinstven pogled na jezero, na Savico in del Ukanca se splača potruditi na ta rob.

Po naslovu sodeč bi lahko tale gaj iskali tam nekje pod vznožjem našega monarha. Jok, ni tako!
Park Triglavski gaj se nahaja v prelepem naselju Mojstrana, v stičišču treh lepih alpskih dolin, na prodnem vršaju   pred sotočjem Triglavske Bistrice in Save Dolinke .Mojstrana je že sama po sebi čudovit kraj na še lepši Gorenjski, ko pa najdeš prikupen, malo skrit Triglavski gaj, jo še bolj vzljubiš. V čudovitem gaju se nahajajo tri mala jezerca, domačini jim pravijo bajerji, obkrožena z visokimi slokimi drevesi in klopcami. Spodnji del parka s prikupnimi mostički povezuje bajerje in številne klopce nudijo prijeten počitek, sprostitev.
​V zgornjem delu parka so otroška igrala in nekaj športnih rekvizitov. Po parku se je lepo sprehoditi tudi v zimskem času, v poletnem času pa je prijetna oaza pred sončno pripeko.
Ko zapustiš park na zgornjem delu, je samo še par korakov do mostička čez Savo Dolinko in nato se sprehodiš še po levem bregu Dolinke, po trasi stare železnice vse do Požgančevega mostu.