Letošnja zima ima v Zgornje Savski dolini kar debelo snežno odejo, ki daje pokrajini prav pravljični pridih. Tudi z mrazom je radodarna, pa nič zato, saj prave zime brez mraza in debele snežne odeje ne more biti. Letos tega razkošja, največ pokrajin v naši deželici, nima. Zato so kraji v zgornjem delu Doline polni turistov od vsepovsod. Na to je treba tudi računati, če načrtuješ sprehod v te kraje. Rada hodim v te kraje, rada raziskujem skrite kotičke, ki jih tu ni malo. Izogibam pa se v tem času krajem, ki so na listi zelo obiskanih področij kot npr. Jasna v Kranjski gori, Tamar, Krnica, pa tudi Zelenci so med njimi. V tem času, ko sonce še ni prav radodarno s svojo toploto, raje izberem kraje na prisojnih straneh Karavank ali pa vsaj tam po levem bregu Save Dolinke. To je moja zamisel, ki ni nujno, da se izvede, je pa priporočljivo. S tem se strinja tudi moja Urša. V jutranjem sprehodu v mrazu, ki ti seže do kosti, ne vidim užitka, bolj se nagibam k opoldanski uri. Prav zato sva se z Uršo na pot podali šele tam okrog poldneva. Marsikdo bi rekel "zapečkarici", pa ni tako, z leti je tudi treba v tej smeri razmišljati. Vedno sva s sprehoda odnesli lepe vtise in se imeli lepo. Čeprav sem prej napisala, da nisem navdušena nad sprehodom v "koloni" in z glasnim komentiranjem mimoidočih, sva se tokrat le odločili za obisk Zelencev. pa le zato, ker sva pozno šli od doma in kakšna daljša varianta ni prišla v poštev in računali tudi, da je bil to dan med tednom in še relativno pozna ura. Pravilno sva domnevali in Zelence sva skoraj imeli samo zase. Bilo je lepo in odločitve nisva obžalovali. Dobili sva vse in še več kot sva pričakovali; lepo zimsko pokrajino z obilico frišnega snega, z dodatkom mraza in obiskovalcev je bilo "glih prov".
Pa še beseda, dve o Zelencih samih; so naravni rezervat, tu je talni izvir Save Dolinke. Voda v njih tudi pozimi ne zamrzne, temperatura je preko celega leta 6 stopinj. Posebnost in edinstvenost tega mokrišča je njegova kompleksnost in krajinska slikovitost, saj se na majhni površini nahajajo tako povirje, jezerca z brbotajočimi podvodnimi izviri, vodna okna in meandrajoča struga kot prehod v nizko barje. 

Sprehod v pozni jeseni v ne preveč lepem vremenu ima le namen, da se preluftaš, ker je pa to v naši prelepi Zgornje Savski dolini in po poti, ki kar pogostokrat ubiramo, zna biti pa tudi lepo in zanimivo. Tale Mojstrana mi je zelo pri srcu. Če le morem grem tja in se sprehodim po eni od številnih lepih peš poti v kraju samem ali v okolici.

.

Ob koncu oktobra ali v začetku novembra se moje bivanje na Planini Vogar za letos končuje. Morda pridem še za kakšen dan, dva, daljšega bivanja pa ne bo več, pa še to je odvisno od prevoznosti gozdne ceste. Pridem le toliko, da preverim kako moje domovanje na planini prezimuje in da obnovim zalogo v ptičji krmilnici. Kajti to je zelo pomembno, saj so se ti pernati letalci navadili na hišo in vedo  kje jih čaka piča. Sem bila pa letos kar veliko na planini, prišla sem v začetku maja in bila tu skozi vse poletje, le z manjšimi skoki v dolino za par dni, po nujnih opravkih. Ja, tudi pred histerijo zloglasnega virusa sem bila tu bolj na varnem, niso me dosegli razni tozadevni ukrepi in na maske sem kar pozabila. Brskam po slikovnem arhivu, ki je kar zajeten. Pa pridem do zaključka, da je bilo letošnje poletje na planini zelo lepo tako bivalno z vso lepo floro, kot tudi vremensko. Veliko je bilo sončnih dni, pa tudi nevihte nas niso obšle in deževalo je močno, kot radi rečemo; "lije kot iz škafa", ampak vse to spada v ponudbo planine. Ja, tudi obisk turistov je bil velik, včasih celo prevelik. 
Ko takole brskam po fotografskem gradivu, se večkrat vprašam in razmišljam o tem kateri letni čas ali bolje katero obdobje na planini mi je najbolj pri srcu. Težko se odločim. Niham med pomladjo, ko se narava prebuja po zimskem spanju, vse brsti in tistega prvega cvetja se zelo razveselim. Da je preko poletja vse v cvetju sem že navajena, tu je čar le v posameznih odtenkih in času kdaj kaj cveti. Potem me pa spet povsem prevzame jesen. ta letni čas, ki z barvami ne skopari in je znova in znova lepa, zanimiva. Vsak dan so barvni odtenki drugačni in ni ga malarja, ki bi znal to mešanico barv spraviti v paleto. V fotoaparatu imam program za slikanje jeseni, kjer naj bi bile te barve bolj poudarjene. Letos tega programa nisem uporabila, kajti barvna nasičenost je bila letos v jesenskih barvah že tako in tako premočna.
Tile verzi Kajetana Koviča povedo veliko:
Da listje porjavi in obledi,
da pride čas, ko pade slana
in  potok se skali in
​je tema zarana!

Prav pogosto v te kraje ne zaidem. Za nas ni ne vem kako daleč, je pa odročno. Tudi tokrat sva se z mojo Tatjano odpravili tja le za enodnevni, bolj točno popoldanski izlet. Lep dan je bil, vročina je že tudi malo popustila in na tak dan doma biti res ni dobra izbira. V mislih sva imeli kar nekaj lepih izletniških točk, a zmagale so Jezersko, ker je od zadnjega obiska tu minulo že več let. Za ogled celotnega naselja bi potrebovali kaj več kot popoldne, zato sva največ se zadrževali okoli Planšarskega jezera in na področju okoli Anclove domacije, ki je na višini 965 nmv in čisto na stičišču Kamniško - Savinskih Alp in Karavank, s čudovitim pogledom na mogočne vrhove. Šli sva tudi do mejnega prehoda Jezersko, ki pa precej sameva, pa se ve zakaj - vijugasta strma cesta in dobro vzdrževana ni prav vabljiva za marsikaterega voznika.
Nazaj grede sva pa odkrili nad Ankovo domacijo izvir zdravilne mineralne vode, imenovane Jezerska slatina. Bogata z Mg.
​Jezersko velja za eno lepših dolin v Sloveniji. Zelena dolinica, polna pašnikov in idiličnih kmetij, leži tik ob meji z Avstrijo, na vzhodu jo obdajajo Savinjske Alpe, na jugu pa se pot spušča v najdaljšo slovensko vas – Kokro.

poNa vprašanje moje Urše, če se mi da iti v Trento, sem  pritrdilni odgovor izstrelila v trenutku. Kako ne bi, saj je že več kot leto dni od mojega zadnjega obiska Trente in kamor vedno rada zahajam. Pa saj ni čudno, naravnih lepot in zanimivosti je tam v izobilju in vedno odkrijem za mene še kaj novega, zanimivega. Torej mi je povabilo Urše odprl možnosti novih doživetij, ki bodo podkrepljene s fotografijami. Njej Trenta ni kaj dosti poznana, pa si jo silno želi bolj podrobno spoznati. Moje vedenje o tem kraju ni bogsigavedi veliko, a vseeno tolikšno, da si vem kaj je vredno, v času kratkega izleta, tu ogledati.
Že doma je padla odločitev, da si morava med drugim ogledati tudi  Alp. botanični vrt Juliana. Pa še s predpostavko, da v vrtu nikoli ne vidimo vseh cvetočih rastlin naenkrat, vedno pa nas razveseli vsaj nekaj cvetic.
dr. Julius Kugy, je v svoji knjigi Iz minuli dni zapisal;
Začarani vrtovi rojenic so že zdavnaj izginili.
Mračna pravljica o Zlatorogu nam pripoveduje, kako se je zgodilo.
Toda tu je nastal nov čarovni vrt, sredi svetle sedanjosti.

Vrt leži v Gornji Trenti na pobočju Kukle, v bližini cerkve Sv. Marije, na nad morski višini pribl.800 metrov Nekaj deset metrov nižje teče Soča. Juliana je najstarejši alpski botanični vrt v naravnem okolju na slovenskem ozemlju. Leta 1926 ga je ustanovil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne. Z nasveti mu je veliko pomagal planinski prijatelj dr. J.Kugy.
Za simbol Juliane so izbrali Zoisovo zvončnico (Campanula zoysii), ki je tudi simbol rastlinstva na sončni strani Alp.
Zaradi nizke nadmorske višine in zaradi močnega vpliva sredozemskega podnebja, ki prihaja po dolini Soče mnoge visokogorske rastline slabo uspevajo. Bilo je treba veliko truda in ljubezni, da je vrt zrasel in da živi. V Juliani uspeva približno 600 različnih vrst rastlin. Med njimi najdemo tudi endemite, rastlin, ki rastejo samo v Sloveniji.
Ne smemo pa pozabiti na znamenito rožo Scabiosa  trenta (trentarski grintavec), ki jo je J.Kugy iskal, pa ne našel.
Ja, tudi jaz imam rožo, ki sem jo dolgo, dolgo iskala po našem skalovju, pa sem jo za razliko od Kugyja, tudi našla.
To je prelep cvet Šopastega repušnika, ki je ena najbolj bleščečih rastlin alpske flore. Lahko se čudimo, da ta lepota zraste praktično v živi skali. Moje veselje je bilo nepopisno, kar roka se mi je tresla, ko sem jo fotografirala. Ja, tudi to se zgodi.

Rada imam te naše lepe alpske doline, a dolina Trente, posebno še Zadnja Trenta vse tja do Suhega potoka ali Zapodna, po domače Zapoudna ima pri meni posebno mesto. To je bila ljubezen na prvi pogled. Že pred mnogimi, mnogimi leti, ko me je moj dragi prvič pripeljal v te kraje, se nisem mogla načuditi tej naravni lepoti, stisnjeni med mogočne vršace. Tam čas teče počasneje tudi v današnjem času, tam še vedno doživite mir neokrnjene narave, Zadnja Trenta je še vedno oaza miru, ki jo tudi ropot z Vršiške ceste ne doseže. Res je, da v te kraje prav pogosto ne zaidem, pa bi rada večkrat, a kadar le, oči kar požirajo to bogastvo naravnih lepot. Kje je pravzaprav ta Zadnja Trenta, ta oaza miru in lepote boste izvedeli v naslednjih stavkih; Zadnja Trenta se odpira v smeri od izvira Soče proti zahodu. Na začetku doline se dviguje piramida Jalovca. Dolino Zadnje Trente po obeh straneh zamejujeta gorska grebena, ki se zaključita z dominantnim Bavškim Grintavcem nad koncem doline. Desna stran doline je položnejša in porasla z macesnovim in bukovim gozdom. Na levem delu se gorski greben strmo spušča proti dolini in ji daje videz neukročene divjine. Po dnu doline se razteza prodišče Suhega potoka, v katerega se stekajo vode izpod Grintavca. Dolina Zadnja Trenta je bila prvo naseljeno območje v dolini. Vzrok za naseljevanje je bilo fužinarstvo in rudarstvo, del rudnikov pa je bil nad dolino na predelu Srednjice. 
Predel Trente, ki se vije od izvira Soče po dolini proti Logu se imenuje Gornja Trenta, z več manjšimi zaselki, najbolj poznano pa je tisto Pri Cerkvi. Trenta je med našimi najbolj opevanimi dolinami. Prvi jo je opisal leta 1782 dr. Baltizar Hacquet, bil je tudi raziskovalec Julijskih Alp in baje je tudi on našel znamenito  rožo Scabiosa trenta (vrsta grintovca), katera je kasneje v Trento pripeljala tudi Kugyja, ki jo je iskal, pa ne našel, našel pa čudežni svet Julijcev - kraljestvo zlatoroga in ga v svojih delih ponesel v širni svet. Ob vznožju prelaza Vršič, pri 48.serpentini,v zavetju mogočnih gora, stoji spomenik dr.Juliusu Kugyju, ki je zazrt proti Jalovcu, njemu zelo drage gore.
Gornja Trenta ima poleg izvira naše smaragdne Soče, ki s svojim hitrim tokom brzi proti nižje ležeči dolini, za pokazat še marsikaj kot npr.ob desnem bregu Soče je speljana Soška pot, ki pelje od izvira Soče do Loga (cca 6 km). Na levem bregu je možen ogled izvira Mlinarice (sedaj samo iz varne razdalje). Pri Cerkvi, to je manjši zaselek, ki je bilo v preteklosti središče Gornje Trente, sedaj pa si tam lahko ogledamo rudarsko baročno cerkev iz leta 1690, obnovljeno v 20.st. in je znana po poslikavah Toneta Kralja in črne Marije v oltarju. Z veseljem se pa rada poženem v breg strme Kukle, kjer malo nad cesto leži Alpski botanični vrt Juliana, najstarejši tovrstni vrt pri nas. Pa več o tem povem v drugem dogodku.
Tukaj naj bi bil zaključek moje pripovedi o Zgornji in Zadnji Trenti, pa so se med pisanje vrinili še spomini. Spomini kako se je včasih hodilo v Trento, ko mladi še nismo imeli avtomobilov, ko še ni vozil avtobus preko prelaza Vršič v Bovec in ko smo imeli zelo skromno opremo za hojo v gore.
Včasih priti v Trento ni bilo nekaj kar tako samoumevnega, se usesti v avto in se odpeljati tja po cesti preko kateregakoli prelaza. Takrat je bila Trenta za nas Gorenjce dosegljiva le preko prelaza Vršič in to v peš izvedbi. Dolga je bila to pot, zato je prav pogosto nismo ubirali , čeprav smo bili še mladih nog in hitrih korakov. Ob pisanju teh vrstic, se mi je utrnil spomin kako sva z mojim dragim načrtovani obisk Bavškega Grintovca zaključila že malo nad planino Zapotok, kajti peš hoja iz Kranjske gore preko prelaza Vršič do izvira Soče, nama je požrla načrtovani čas. Izračun časa je pokazal, da osvojitev zahtevnega vrha časovno ne bova zmogla, in kaj sedaj? Odločitev je hitro padla, treba je bilo še računati na čas za povratek v Kranjsko goro in ujeti zadnji vlak. Ja, prav ste prebrali "vlak", to so bili še tisti časi, ko je po Zgornjesavski dolini vozil vlak. Tudi v sedanjem času bi bil takšen vlakec še kako dobrodošel! 
Naj moj tokratni obisk Trente pričnem s fotografijami na razgledni točki Šupca, ki je malo pod prelazom Vršič (29 serpentina)).

Zgornje Savska dolina ima vrsto lepih naselij, vrsto zanimivosti, ki so vredne ogleda. Kar težko se je odločiti kateremu predelu bi dal prednost. Največkrat se odločim za Mojstrano, ki je mojemu domu najbližja in ker tam vedno odkrijem kaj novega, pa ne nazadnje tam se zelo dobro počutim. Lep kraj in prijazni ljudje je nekaj, ki  tudi velja in se ne najde povsod.
 Zato jo tudi največkrat obiščem. Privlači me že sam kraj, saj ima eno najlepših leg v tej naši Dolini. Leži na sotočju Save Dolinke in Triglavske Bistrice in je izhodišče za tri naše alpske doline. Prav za Dolino Vrata je tu izhodišče, ki se prične kmalu za naseljem, za ostali dve dolini pa se je potrebno potruditi preko Kosmačevega prevala v dolino Kot in na v Radovno. Meni najljubši pa so sprehodi ob Savi Dolinki, ki so izvedljivi v več izvedbah, vsaka po svoje lepa in zanimiva.
Časovno pa se lahko razvlečejo tja od ene ure pa tja do.....ni omejitve. Le vremenski pogoji ne smejo biti slabi.
Torej ni bilo dileme kam za prazničen dan, kot je 1.maj. Pogled skozi okno je potrdil, da vreme bo, če ne glih najbolj sončno, bo lepo tudi z malo več oblačkov na nebu le, da me ne bi napral dež. A vseeno sem pelerino le vtaknila v torbo, kjer je bil nared že fotoaparat. Tokrat sem se odločila za pot ob Savi Dolinki in sicer od Požgančevega mostu, po trasi bivše železnice do Kamen. Tam preko mostu na drugi breg Save in po obrobju travnikov nazaj proti Mojstrani. Vse skozi je pot zanimiva, slikovita, nezahtevna in tudi ne pretirano obiskana, vsaj za prazničen dan ne. Prvo zelenje ob poti, pa sem ter tja kakšen droben cvet je nagrada za že tako lep sprehod. Tam kjer se pa pot približa bolj strugi in da se drevje malo razmakne, je pa pogled tja proti vršacem nad dolino Vrata, izjemen. Ej, tisti Stenar tam zadaj in spredaj cerkvica Sv. Klemena, je dih jemajoče lepo. Vse to se ponavlja, še v večji meri pri hoji ob travniku. Le s tem, da imaš cerkev in zadaj mogočne gore vseskozi pred očmi. In fotoaparat ima glavno besedo. Kar parkrat sem travnik tudi prekrižarila, prav z namenom, da mi ja ne bi kakšen lep motiv izostal. Ko sem bila na koncu že pri kapelici sredi travnika, je bila ura že poldan,
sonce je neusmiljeno žgalo in fotoaparat je končal svoj "šiht". Mene je pa sonce do dobra pregrelo in vsa topla oblačila, ki sem ji zjutraj spravila na sebe v veri, da bo hladno in vetrovno, so bila odveč. Kaj odveč, obžalovala sem, da se nisem zjutraj  spravila v cunje po načelu čebule. Vesela sem, da sem imela lep dan, lep sprehod. Tega sem se posebno še zavedala naslednji dan, ko je cel dan deževalo, kaj deževalo, zlivalo se je kot iz škafa, se močno ohladilo in zima je še enkrat pomahala z repom ter nasula sneg vse do nižin.

Mesec april je bil vedno muhast, največkrat se mu pripisuje dež, pa mogoče še kakšno snežinko za povrh.
Letos pa nam kroji čudno vreme, padavin niti ni bilo veliko, so bile pa nizke temperature pogoste, oziroma nihanja precej izrazita; enkrat se je segrelo vse tja do skoraj 20 stopinj, par dni zatem pa je bila na obzorju že hladna fronta, in temperature so padle precej pod 10 stopinj. Proti koncu meseca je pa prišla kar konkretna pošiljka snega, saj ga je v gorah nasulo tudi do pol metra, v dolini pa precej manj. Vetrovno je bilo skoraj vse dni, jugozahodnik je imel primat.
Vsem tem razmeram sva tudi midve z mojo Uršo prilagodile obisk obema ljubega kraja, ki se razprostira vse od Soteske naprej. Letos sva vzeli na počez Ukanc, kajti Urša ima tezave s kolenom in dolgi sprehodi za njo niso bili dobra izbira Skoraj vedno, ko sva bili namenjeni v Ukanc, je bil prej postanek na Naklovi glavi, ki sicer ni prav dalec od Ukanca. Postanki na tej Glavi v času, ko je bil obisk Bohinja zelo zmanjšan (zaprte regije) in včasih tudi vreme neugodno, je bilo vedno prijetno, uživaško. Več obiska je imel Vogel, smučarija jih je vabila. Včasih sva se sprehajali v lepem in sončnem vremenu, a vseeno odeti v topla oblačila. Dodatek vetra je vso sončno toploto izničil. Če so se nagrmadili temni oblaki z dodatkom vetra, pa je bila druga pesem. Ogrel si se le s hitro hojo ali pa s kavo, ki sva jo nabavili pri Cukiju in jo počasi srkali na obali jezera, bolj točno na Naklovi glavi. Če je pa za pihala kakšna bolj topla  sapica sva pa k kavi dodali še dober  Cukijev sladoled.
Urša pravi, da se posedanja na Naklovi glavi nikoli ne naveliča. Tam se čist izklopi, malo po meditira, se pomeni z racami, ki vedno pridejo po priboljšek. Zelo je navdušena nad lepoto Savice, njeno čistost in zeleno barvo. vedno poslušam vzdihljaje kot so; "O, je lepo, saj lepš že ne more bit". Tudi meni tam korak zastane in vedno se naredi še kakšen škljoc. 
Nekaj podobnega se nama zgodi, ko prideva k izlivu Savice v jezero. Tista lepa bela peščena plaža oz.obala je raj v malem. S pogledom lahko zajameš celo jezero in v mirni vodi občuduješ sliko Pršivca.
Bohinj ima veliko možnosti za lepe sprehode in oglede raznih zanimivosti. Nekaj lahkih, takih za razvajen korak, ali pa za tiste, ki radi zagrizejo v strm breg. Že pri Nomenju lahko prečimo Savo Bohinjko in si ogledamo slap Grmečico in ostanke starega plavža ob potoku Plavžarica. Težko bi naštela vse lepe izletniške točke in zanimivosti. Seveda se pa moja oz.naša pot največkrat konča nekje ob jezeru ali v koritih Mostnice, pa tam na Skalci  ali nekje pod Rudnico in Studorjem. Tam nekje v začetku maja pa teh postankov ne bo več veliko, kajti glavna smer za našo družino, bo pot via Vogar. 

,Ne zgodi se prav pogosto, da bi kakšno znamenitost obiskala kar dvakrat v desetih dneh. Ja, pri koritih Mostnice se je naredilo prav to. Zakaj? Moja Urša, čeprav se ima za Bohinjko, v koritih še ni bila. Velikokrat se nad koriti peljeva proti svojemu domu na Vogarju in vedno pade vprašanje; kdaj greva v korita? Ja, kdaj za mene ni vprašanje, za mlade je pa čas v drugačnih dimenzijah in za marsikaj ni časa, čeprav volja je. Prvič sva šli le do "slončka", ker ji težave s kolenom niso kaj več dovoljevale. V drugi rundi pa sva korita obdelali v celoti, po levi strani gor in pri Češenjskem mostu smer zamenjali in se sprehodili po desnem bregu. Skoraj mi je ta  del poti bolj pri srcu, večkrat se približaš koritom in lahko občuduješ Mostnico, v svoji zeleni barvi, ki ukleščena med ozke in visoke stene korit teče proti vasi. Obisk korit je za  mene vedno lepo doživetje; do dobra se sprehodiš, naužiješ svežega zraka in kaj je lepšega, kot sprehod ob vodi, ko ti njeno žuborenje boža dušo in oko. Pa vedno se razveselim pogleda na Slončka, na Srčka v zg. toku in erozijskih loncev. Tej posebnosti se res ne morem načuditi v smislu, kaj vse lahko voda ustvari. Ob prvem obisku 26.3. je bil pretok vode v koritih zelo sleb, majhen, dočim 5.4. je otoplitev v gorah napolnila korita kar dobro. Saj je sneg v gorah vidno pobiralo. Da ne bo to pisanje izzvenelo kot samo moje "nakladanje" o doživetju lepot teh korit, naj dodam še nekaj podatkov, kot sledi:
Kristalno čist potok Mostnica je nad vasjo Stara Fužina v skale vrezal dva kilometra dolga korita, ki predstavljajo prijeten in nezahteven izlet, ne daleč od Jezera. Struga potoka se na nekaterih mestih povsem zoži, korita pa so visoka do 20 metrov. V zgornjem toku Mostnice se dolina razširi, v idilično dolino Voje, s prekrasnimi travniki. V njenem zatrepu naletimo na slap Mostnice. V koritih Mostnice je možno tudi soteskanje.