Izpod skale privre na dan majhen, žuboreč vrtinec, ki se takoj zatem razlije po široki z mahom poraščeni ploščadi in se nato v premnogih zelenih kaskadah igrivo spušča v dolino.
Ogled Mrzlih vod ali kot jim pravijo domačini Mahovje izpolni vsa pričakovanja. Lepo in nekaj posebnega je v tem skritem kotičku pod ostenjem mogočne piramide - Špika. Dostop ni zahteven, seveda pa markacij v tem predelu ne boste našli. V začetku se držimo poti, ki pelje k Jasenjem, malo pred to planino je razpotje, kjer nas smerna tabla usmeri desno Pod Špik. Dobra pot nas pelje desno vse do majhne klopce od tu pa ob robu gručnate grape. Pri kamnitem možicu grapo prečimo in še nekaj prijetne hoje po gozdni stezici do naslednjega grušča. Tam pa, če imamo srečo, da je izvir poln, že slišimo žuborenje vode. Izpod skale privre na dan majhen, žuboreč vrtinec, ki se takoj zatem razlije po široki z mahom poraščeni ploščadi in se nato v premnogih zelenih kaskadah igrivo spušča v dolino.
0 Comments
Sleme, ki leži pod ostrim robom Slemenove špice, je znana travnata ravnica z majhnimi jezerci. To je eden najlepših kotičkov naših gora s čudovitim in slavnim razgledom. Pred nami kipijo v nebo gorski grebeni in nebotične stene nad Tamarjem, ki jih izredno učinkovito zaključuje lepo oblikovani Jalovec. Tja pelje več poti in sicer iz Tamarja čez Sleme in iz Tamarja skozi Grlo ter najbolj obiskana pot iz prelaza Vršič (1611 m). To slednjo sem uporabila tudi jaz.Opisov teh poti je v vseh priročnikih veliko, zato jih bom jaz izpustila. Predstavila bom več fotografskega gradiva, ki se ga je nabralo za dve ali več predstavitvi. Hoja po poti iz Slemena proti Vraticam poteka po valoviti planoti, ki se pne visoko nad Malo Pišnico in je pravi botanični vrt. Cvetje na vsakem koraku te vabi, da se spustiš na kolena in občuduješ (ali pa fotografiraš). Grančišče je skalnato ostenje nad naseljem Veliki Breg v Mojstrani. Zadnje čase je precej pridobilo na prepoznavnosti zaradi na novo čez ostenje speljane ferate v dveh variantah. Da se povzpneš na Grančišče je še vrsto drugih možnosti pristopa Najbolj pogosto se uporablja južna pot. Pot ni zahtevna in je dobro označena. S ceste, ki pelje v dolino Vrata, je pri zadnjih hišah na desni strani smerokaz za pristop tako na Grančišče, kot tudi naprej proti Vrtaški planini in Slemenu. Pot nas vseskozi vodi skozi gozd in pri manjšem razpotju krenemo v desno, prečno se vzpenjamo vse do manjše jase. Pred nami je še nekaj strmine in že smo na vrhu lepega razgledišča. Domačini pa radi uporabljajo tudi severni pristop, ki je pa nekoliko bolj strm. Dan pred tem, ko sem bila na Planini Pecol, je bilo vreme in sploh vse tako lepo, kot v koledarju. Hitro je padla odločitev, da se naredi še kakšen izlet v te kraje. Kar se vremena tiče, so bili to računi brez krčmarja, kajti že zjutraj ni kazalo najbolje. Oblačnost po vrhovih se vlekla in enkrat spuščala, pa spet dajala upanje, ko se je za kak meter dvignila. A kjer je volja, tam je pot in sem šla! S same Nevejske prevale ( na Žlebeh) se prične vzpon ob desni strani opuščenega smučišča, po slabo shojeni poti. Kmalu se pride do gozdne ceste (624), le-ta se v dolgih okljukih vzpenja vse do planine Krni dol in še naprej do Pl.Pecol. Lahko pa izberemo drugo možnost in sicer, da po nekaj časa hoje po cesti, se v desno usmeri markirana, dokaj strma pot a lepo speljana. Tik pod Pl. Krni dol se taista pot nadaljuje proti Koči Corsi ( 625). Sam prihod na planino ne ponuja nekaj, kar bi ti vzelo sapo, je pa lepo in prostranost planine, ki leži pod strmim vznožjem Vrha Krnega dola ( Monte Cragnedul) ni prav velika. Mogoče je bil moj vtis tak le zaradi vremena, vse bolj je kazalo, da dežju ne bom ušla. Skupina Špika nad Policami (Montaževa skupina) je najveličastnejša skalna trdnjava Zahodnih Julijcev. Na visoki Montaževi planoti (Altiplano del Montasio) je ena najstarejših planin - Planina Pecol in njeno ime je pogosto uporabljeno za celotno precej obsežno planoto. Na povprečno 1500 m visokih planinah so že pred stoletji pasli govedo in to se dogaja tudi sedaj. Planine pod Poliškim Špikom so priljubljeno izhodišče za ture na vrhove ter gorske skupine. Razen nad enkratno floro, se nam tu ponujajo tudi izredno lepi razgledi. Kot na dlani je na jugu nad dolino Reklanice gorska veriga Kanina in okolice. Krožni izlet po planini nam ponuja veliko; razglede, občudovanje vršacev nad nami ali pred nami, obilo cvetja v poletnih mesecih, v aprilu so pa le tisti prvi znanilci pomladi, ki pokukajo iz zemlje takoj, ko skopni sneg. Vzcvetijo brezštevilni pomladni žafrani in navadni alp.zvončki, pa tudi vednozelena gladnica s svojo živo rumeno barvo privablja poglede.Na skalah in pašnikih pa žarijo prelepi avrikli. Tokrat so bili primerki bolj posamezni.Tišino pa sem ter tja zmotijo močni piski sviscev. Zaradi njihove varovalne barve jih je težko opaziti, so pa zato toliko bolj glasni. Od parkirnega prostora je do koče Brazzi dobre pol ure hoje. Koča stoji na slikovitem skalnem roglju ( 1660 m) in sedaj, ko so vršaci še dodobra zasneženi, je pot do te koče skoraj obvezen ritual. Koča je v tem času zaprta. Posedanje pred njo in predajanje toplim sončnim žarkom je neke vrste balzam za dušo in oko. Zima iz leta v leto preseneča. Včasih zamuja, včasih prehiteva. Včasih je vsa bela, drugič spet bolj deževna kot zasnežena. Tudi megla ni v načrtu zime. Včasih izgubi ves svoj slikarski sijaj, včasih pa lepote nasuje v tolikšni meri, da komaj verjameš svojim očem. Včasih je zasneženost obilna, drugič nas objame njen mrzli ali celo ledeni oklep. Ja, ja včasih pa je vsa mila in blaga in takrat pravimo, da se spogleduje s pomladjo, ne pa s tem kar mi od nje pričakujemo.
Še malo in bo zima tudi v koledarju zavzela svoje mesto.Torej smo še v jeseni in ne smemo pričakovati, da nas bo zima že sedaj razvajala s svojo belo odejo in mrazom. Torej počakajmo, mogoče bo nasula snega tam okrog Božiča in bodo tudi tisti, ki imajo radi zimske radosti, prišli na svoj račun. Tisto malo snega, kar ga je zapadlo v zadnjih dneh novembra, je že pobralo toplo vreme. Le v višjih predelih ga je ostalo še za vzorec. Spoznajmo dvoje lepih ledeniških jezer v Julijskih alpah, ali bolj točno jezeri, ki ležita v Mangartski dolini, nedaleč od Rateč in meje med Slovenijo in Italijo, ki je uradno ni več. Jezeri imata več poimenovanj in sicer kot je v naslovu navedeno in še Mangartska jezera, Fužinska jezera in Klanška jezera.
Dolina dveh ledeniških jezer je bila leta 1971 proglašena za narodni park. Do leta 1918 pa je to področje spadalo pod Kranjsko. Ko je prvi sneg pobelil vrhove gora in je vročina popustila, so izleti v gore ali se jim vsaj približati, vse bolj in bolj prijetni. Eden takih je bil na omenjeni dan izlet na Vršič. Vršič, l611 m nv je najvišji slovenski cestni preval ( tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah), ki povezuje Gorenjsko s Trento. Cesto preko prevala so zgradili med 1.svet.vojno za potrebe oskrbe fronte. Gradili pa so jo vojni ujetniki predvsem Rusi. Več o tem si lahko ogledate na spodnji povezavi. https://sl.wikipedia.org/wiki/Vr%C5%A1i%C4%8D Ta planina se največkrat omenja v zvezi s potjo do Koče na planini Pri Jezeru. Sicer pot k Jezeru to planino obide a mnogi pa le zaidemo na to opuščeno, slikovito in razgledno planino. Pašništvo je tu že davno zamrlo, večina stanov služi v počitniške namene. Malo nad planino je razgledna točka, kjer se nam odpre prostran razgled na triglavske gore. Vse od Mišelj vrha in tja do pokljuških gora je pred nami, a očak Triglav je glavni v tej lepi postavitvi. Malo nad planino pa je gozdnato, razgibano sleme od koder je prostran razgled na triglavske gore
|
Arhiv
April 2024
Kategorije
All
|